Čeprav je letošnji mundial v Braziliji in čeprav ima domača reprezentanca kljub ne najbolj prepričljivem skupinskem delu v svojih vrstah enega od najboljših igralcev turnirja ter velikanskega ljubljenca neskončnih množic, ime tega nogometaša ni tisto, katerega vzklikanje je bilo s tribun tukajšnjih stadionov slišati največkrat. Neymar je v tem pogledu verjetno na drugem mestu, a z velikim zaostankom za vse prej kot svetovno slavnim mehiškim napadalcem, ki je v domovini precej več kot le zvezdnik in ljubljenec in čigar težko razumljiv status zdaj počasi spoznavata država gostiteljica ter prek nje svet.
Nekdanji zvezdnik Barcelone Rafael Marquez je dolgoletni kapetan mehiške reprezentance, ene od uspešnic svetovnega prvenstva in krvnice naših južnih sosedov, ter njena nesporna legenda. »Našo izbrano vrsto tvorijo Marquez in 22 ostalih nogometašev, ki so vsi po vrsti nadomestljivi in zamenljivi,« je v pričakovanju imenovanja ekipe za nastop v Braziliji dejal mehiški selektor Miguel Herrera in dal zelo jasno vedeti, o kakšnem nogometašu, kakšnem človeku in kakšnem statusu teče beseda. A čeprav Marqueza tudi oni obožujejo, se navijači s sicer zelo priljubljenim selektorjem ne bi povsem strinjali. Zanje ima nekdo izrazito prednost celo pred legendarnim kapetanom, ta nekdo pa ni ne Andres Guardado, še eden z več kot stotimi nastopi v dresu z državnim grbom, ne Javier Hernandez, igralec Manchester Uniteda in posledično globalno najbolj prepoznaven mehiški nogometni obraz. Tudi zanju bi milijoni fanatičnih privržencev izbrane vrste dali v ogenj obe roki in še kaj, a vendarle ne bi šli tako zelo, tako nepredstavljivo, celo tako absurdno daleč, kot so pripravljeni iti ter redno tudi gredo za 30-letnega Oribeja Peralto. Čeprav (še) nima omembe vrednega mednarodnega slovesa, je njegov priimek na hrbtu ogromne večine mehiških navijačev, ki so lastniki reprezentančnega dresa. Predvsem pa je na njihovih ustnicah pred vsako tekmo, po njej ter vsaj desetkrat med njo. In to na kakšen način! Ko mehiška množica poje državno himno, gredo dlake pokonci. Ko uglasi ponarodelo Canta y no llores, se orosi oko. Najbolj nezemeljski pa so občutki, ko še precej večkrat in še precej glasneje kot pravkar omenjeno pesem poje ime napadalca iz puščavskega mesta Torreon.
Okuženi z mrmranjem napeva
Zelo verjetno je, da bo napev z imenom Oribe in priimkom Peralta prvo, kar boste zaslišali, če se boste že kakega pol dneva pred začetkom katerekoli preizkušnje mehiške izbrane vrste približali katerikoli skupini njenih navijačev. Ob odštevanju zadnjih ur pred stadionom se vam bo zdelo, kot da ste vstopili v hram, v katerem poteka čaščenje nekoga nadčloveškega. Na tribunah pa ne boste mogli verjeti svojim ušesom; kot nismo mogli mi in kot ne more nihče. Ko se začne ogrevati, ko stopi na igrišče skupaj s soigralci, ko se prvič dotakne žoge, ko naredi karkoli vsaj približno koristnega, ko doseže zadetek, kot ga je v prvem krogu proti Kamerunu, ali ko zapravi priložnost, kot jo je v ponedeljek proti Hrvaški. »Oooooooribe Peraaaaaalta,« odmeva tako ubrano, tako glasno in tako fanatično, kot bi prišlo z drugega sveta. Ter človeka okuži do te mere, da si zadevo ves čas najmanj mrmra in da si gre sčasoma že kar malo na živce. Predvsem pa se sprašuje, zakaj!? Zakaj in od kod ta popolna obsedenost s sicer povsem spodobnim napadalcem, zelo dobrim klubskim in reprezentančnim strelcem, ki pa po običajnih kriterijih spada v skupino tistih nogometašev, ki se takemu obrednemu oboževanju ne morejo niti približati. »Zelo težko vam povem, kako je do tega prišlo, in verjetno ni nikogar, ki bi vedel povsem natančno,« nam je priznal eden od mehiških navijačev, ki nam je pomagal raziskovati izvor kulta, rojenega prav v okolju nogometaševega domačega kraja. Tam je kot nekdo brez posebnega talenta, ki mu niso obetali omembe vredne kariere (ravno nasprotno, marsikdo ga je zaničeval), trmasto vztrajal, se po številnih ponesrečenih poskusih in padcih vedno znova pobral, poskušal znova in znova ter na koncu vendarle postal najboljši strelec in prvi zvezdnik lokalnega prvoligaša z imenom Santos Laguna. Kot potomca zelo revnih staršev in kot velikega borca so ga navijači tega kluba v popolnosti vzeli za svojega in okrog njega v sedmih letih zgradili oltar brez primere.
Pepsijev zadetek v polno
S prav tako težavnim, s prav tako dolgotrajnim in s prav tako nepopustljivim prebijanjem v reprezentanco se je zadeva počasi začela širiti po vsej Mehiki. In dosegla neverjetne razsežnosti, ko je Peralta kot član olimpijske reprezentance pred dvema letoma odlično odigral na turnirju v Londonu ter predvsem dosegel dva zadetka ob zgodovinski finalni zmagi nad Brazilijo. »Brez pravih možnosti, brez naravnih danosti, z večnim kljubovanjem in z zunanjim videzom, ki izstopa v negativno smer, ne bi smel uspeti. A je vseeno, prinesel nam je celo enega največjih uspehov in zaradi tega ga tako zelo čutimo. Lepotec je preprosto eden od nas,« pojasnjuje eden od mehiških novinarjev, ki ob tem priznava, da je s Peralto obseden le za drobec manj od množic na navijaških tribunah. Z Lepotcem? Da, Hermoso, kot se glasi v španskem originalu, je že slabi dve leti nogometašev vzdevek, ki je na ta nenadzorovan požar brezmejne priljubljenosti prilil še dodatnega olja. Seveda je Peraltov status izkoristil sloviti ameriški proizvajalec brezalkoholne pijače v modri embalaži, ki je pred časom z njim posnel izjemno odmeven oglasni spot. V njem Peralta med pogovorom s prijateljem sanjari, da bi bil, če ne bi postal nogometaš, igralec v eni od kultnih mehiških limonad, pri čemer si predstavlja, da bi se lahko pohvalil z videzom njenega glavnega zvezdnika in da bi ga vsa država klicala Lepotec. Ker je Oribe po mnenju Mehičanov vse kaj drugega, se mu prijatelj na vsa usta smeji, a kaj ko v tistem pristopi prav omenjeni igralec in prizna, da bi si bolj kot ljubljenec ženskih src želel biti Peralta. Reklama je po mehiških ocenah najbolj priljubljena v zgodovini te države, vzdevek Hermoso pa je ob navdušenju omenjenega ameriškega podjetja šel že tako daleč, da ga bo 30-letnik v novi sezoni nosil na dresu svoje nove ekipe, največje mehiške nogometne institucije z imenom Club America. No, pred tem pa ga seveda čaka vsaj še nedeljski nastop v osmini finala proti Nizozemski in v vsakem primeru vsaj še en dan čaščenja na brazilskih tleh.
