Popotnica za pot v pekel ni bila najboljša. Pravzaprav je bil edini cilj grofov, da popravijo vtis in dokažejo, da je na domači tekmi prišlo do naključja. A ostalo ni zgolj pri tem, zdelo se je, da bi dejansko lahko prehodili tisto pot, o kateri prepeva Jan Plestenjak. Četa Vitorja Campelosa je naše upe zbudila do te mere, da smo bili na koncu tudi s predstavo, ki je presegla vsa pričakovanja, najmanj rahlo razočarani.
Če smo jeseni, ko smo se s Celjani odpravili v Dublin, tudi na dan tekme le stežka začutili nogometni utrip mesta, smo tokrat vedeli, da bo precej drugače. Ko smo hotelskemu receptorju povedali o razlogu za naš obisk, nam je celo svetoval, naj se skušamo izogibati nogometnim debatam, saj da mnogi vse skupaj jemljejo preveč resno. Bojda celo do te mere, da večkrat postanejo agresivni, če pride do navzkrižja mnenj. Ne pravimo, da opozorila nismo jemali resno, toda ob tem, ko smo med vožnjo na novinarsko konferenco slišali pogovor treh študentov o prihajajoči tekmi, se skušnjavi nismo zmogli upreti. »Iskreno sožalje,« so se na sila simpatičen način odzvali, ko smo jim zaupali o našem delu.
Identične besede smo sicer kasneje izrekli tistemu, ki že leta drži pesti za Manchester United in je na vsa usta hvalil Benjamina Šeška. Ne razumite nas narobe, veseli smo, da gre rdečim vragom na krilih izjemnega Radečana (letos) zelo dobro, a ciljali smo seveda na desetletje neuspehov, hkrati pa smo mu na enako spoštljiv način želeli vrniti za tisto zbadanje, ki se je navezovalo na slovensko-grški obračun na stadionu Z'Dežele.
AEK jim pomaga pri integraciji
Kakorkoli, izvedeli smo, da gre za skupino mladeničev z gruzijskimi koreninami, katerih starši so po razpadu Sovjetske zveze, zaradi ruskega terorja, emigrirali v Grčijo. Prav takšnim posameznikom z organiziranjem športnih piknikov in raznoraznih socialnih dogodkov AEK pomaga, da se integrirajo v lokalno okolico. Fantje, med njimi je bil najbolj zgovoren Saba, so nam povedali, da zaradi finančnih omejitev niso prisotni na vsaki domači tekmi, a da klub za njihovo skupnost vselej organizira oglede tekem, večkrat pa tudi razdeli nekaj vstopnic. Gre torej za klub, ki bi mu brez zadržkov lahko prilepili tisti slogan, ki se ga nekateri oklepajo le še na silo: »Več kot le to.«
Že sama zgodba o njegovem nastanku je zelo navdihujoča. Pred dobrimi stotimi leti so ga ustanovili begunci iz Istanbula, ki so v Atene prebežali med grško-turško vojno. Zanimiva je tudi zgodba o dvoglavem orlu v grbu kluba, ki med drugim simbolizira enotnost med Zahodom in Vzhodom. Priznamo, da smo bili tokrat celo bolj pod vtisom AEK-ove zgodovine, kot pa pod preizkušnjo, ki je čakale grofe. Poraz na prvi tekmi za štiri gole je seveda naredil svoje, podobno nizka pričakovanja pa smo pravzaprav opazili tudi pri grofih. Žan Karničnik je dal že po izjemno pomembni zmagi na Bonifiki vedeti, da je na tej točki za prioriteto bolj smiselno postaviti prvenstvo, tudi Rudi Požeg Vancaš in trener Vitor Campelos pa sta na novinarski konferenci razlagala o tem, da je Celje lahko osvobojeno bremena kakršnegakoli pritiska in med vrsticami priznala, da brez velikega Fortuninega – ali pa, če že te vrstice nastajajo v grški prestolnici, Tihejinega – posega ne bo možnosti za napredovanje.
Tudi zato, ker nihče ni pričakoval, da bo AEK k izzivu pristopil s kakršnimkoli podcenjevanjem. Že res, da v ligi bije izjemno napet troboj za naslov, toda hkrati vam bodo njegovi navijači s tresočim glasom razkrili, da za njih največji udarec – vsaj od tistih, ki so povezani z najpomembnejšo obstransko dejavnostjo – predstavlja Olympiakosov naslov v tem tekmovanju. Jasno, do njega je prišel prav na njihovem stadionu. Koliko jim tretjerazredno evropsko tekmovanje pomeni, se je dalo razbrati že na poti do stadiona, ko smo našteli več kot deset stojnic z mešanimi navijaškimi šali za prihajajoč obračun. Skratka, pristop s strani rumenih je bil maksimalno resen, toda grofje, ki že slab teden po prihodu Vitorja Campelosa – nekaj, kar prejšnjega stratega ne predstavlja v najboljši luči – delujejo neprimerno bolj kompaktno ter organizirano, so tokrat pokazali povsem drugačen obraz.
Nikita Josifov in Požeg Vancaš sta obudila upe
Če smo v uvodnih minutah ugotavljali, da so tokrat tekmecu povsem enakovredni, smo hitro prišli do zaključka, da so bile te ocene z našega zornega kota preveč skromne. Nikita Josifov in Požeg Vancaš sta celo obudila naše upe ter AEK-ov preboj postavila pod vprašaj. V OPAP areni se je čutilo, kako so optimizem izpodrinili neprijetni občutki ter strah, večtisočglava množica je nezadovoljstvo večkrat izrazila tudi z glasnimi koncerti žvižgov. Pred odhodom na odmor je torej v zraku obvisel oblak negotovosti, na nadaljevanje pa smo temu primerno čakali z neverjetno vnemo.
Toda na teren se ni vrnila ekipa, ki bi izžarevala prepričanost v možnost zasuka. Po tem, ko je Vitor Campelos v slačilnici pustil Juanja Nieta in Nikito Josifova, kasneje pa iz igre povlekel še glavnega kreatorja Svita Sešlarja, se nam je celo začelo dozdevati, da so grofje začeli s preračunavanjem in z držanjem prednosti. Morda jim je ta način res prinesel zmago za dvig koeficienta, ne pa tudi najbolj čarobnega večera v klubski zgodovini, po katerem je na neki točki močno zadišalo. In nikakor se nismo mogli otresti misli, da bi dišalo še bolj, če bi v tistih trenutkih svojo energijo ob robu igrišča lahko prenašal ... jasno, Albert Riera. Pod črto lahko zapišemo, da so grofje odlično opravili s popravnim izpitom ter da se jim ob bistveno boljših nastavkih praktično nič več ne more zaplesti v bou za zlati globus. Vseeno pa je bil potek tega povratnega dvoboja takšen, da bo ostalo vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo.
