Vzporednic med vse bolj bolečimi in vse bolj tradicionalnimi neuspehi angleške reprezentance ne manjka, eno najpomembnejših pa z golega vidika nogometne igre predstavlja ena glavnih (redkih) šibkih točk – zdaj že nekdanje – Southgatove Anglije.
Pri vsej neskončni količini talenta, ki ga premore angleški nogomet, nikoli ni imela zvezne vrste, ki bi bila zmožna povsem razorožiti in zasenčiti nasprotnikovo. Ravno obratno; vselej ko je bila Anglija tako blizu, vselej ko se je zdel raj na dosegu roke, je na sredini igrišča naletela na bitko, ki je ni mogla dobiti.
- Brutalni dnevi za Real, namesto obliža zdaj še sol na rane
- Zdaj je uradno: Po bojkotu Reala in Viniciusa zlata žoga v roke Rodrija
Pred šestimi leti je po moskovski zelenici na svojem vrhuncu letela hrvaška naveza Modrić-Brozović-Rakitić. V 120 minutah nogometne igre je skupno zaključila 242 podaj, na drugi strani so jih Dele Alli, Jesse Lingard, Jordan Henderson in rezervist Eric Dier zmogli le 153. V finalu domačega evropskega prvenstva na Wembleyju je Angleže zasenčil Marco Veratti, podobno učinkovit je bil Jorginho; statistiki so zabeležili 726 uspešnih podaj Italije in zgolj 319 uspešnih podaj treh levov.
Izziv, imenovan Rodri
Glede na igralski kader in prikazano na poti do finala letošnjega evropskega prvenstva so se Otočani (upravičeno) bali, da se bo zgodba ponovila tudi v Berlinu. Da bo šibka točka spet razgaljena in da bi se utegnila tehtnica na nasprotnikovo stran spet nagniti v osrčju nogometnega igrišča.
Vprašanje partnerja Declana Ricea v zvezni vrsti Anglije je bilo v tednih Eura obdelano do potankosti; od bizarnega Southgatovega komentarja, da Anglija nima naravne zamenjave za Kalvina Phillipsa, prek hitro opuščenega eksperimenta s Trentom Alexandrom-Arnoldom do še hitreje opuščenega načrta C, ki je vključeval Conorja Gallagherja, in na koncu 19-letnega Kobbieja Mainooja.
Mladenič je na turnirju opravil spoštovanja vredno delo, pokazal je celo toliko, da so Angleži optimizem črpali tudi iz finala letošnjega pokala FA, ko je bil kos izzivu, imenovanemu Rodri. Berlinska naloga se je za najstnika 14. julija 2024 vseeno izkazala za prezahtevno. Sredi prvega polčasa je posest žoge v odstotkih igralnega časa znašala 80:20 v korist Španije, Southgatova četa je spet izgubljala bitko sredine igrišča.
Zaradi vsega omenjenega je bilo ogromno tistih, ki so ob začetku drugih 45 minut začeli verjeti, da je vendarle napočil trenutek in da so se za Anglijo sestavile vse potrebne kocke. Za kruto soočenje z drugačno realnostjo je 69 sekund po začetku drugega polčasa z uvodnim zadetkom poskrbel Nico Williams, trije levi pa tudi ob odsotnosti poškodovanega Rodrija niso uspeli vzpostaviti potrebne premoči, da bi preprečili nastanek novega grenkega poglavja v svoji nogometni zgodovini.
##PAIDBREAK##
Pet porazov ob osmih lovorikah
Za zadnji poraz, ki ga je v Madridu rojeni vezist utrpel v dresu furije, se moramo vrniti v marec 2023, ko je bila v okviru kvalifikacij za Euro na Hampden Parku uspešnejša Škotska. V ostri premierligaški konkurenci je Manchester City svoj zadnji poraz z Rodrijem na igrišču utrpel februarja 2023. Edini preostali porazi so se zgodili v finalu Community Shielda (Arsenal), pokala FA (Manchester United) in po enajstmetrovkah še v četrtfinalu lige prvakov (Real Madrid).
Hkrati pa … Dva naslova v premier ligi, pokal FA, liga prvakov, Uefin superpokal, klubsko svetovno prvenstvo, liga narodov in zdaj še evropsko prvenstvo. Ob osmih naslovih je Rodri prejel še pet prestižnih individualnih priznanj; najboljši igralec finala lige prvakov, najboljši igralec celotne sezone 2022/23 v ligi prvakov, najboljši igralec svetovnega klubskega prvenstva, najboljši igralec v ligi narodov in najboljši igralec evropskega prvenstva 2024.
Le boljši v napadu
Takšni nogometaši so skupni imenovalec največjih stvari, najodmevnejših rezultatov, najzahtevnejših podvigov. Če so ga dolgo časa primerjali s Sergiem Busquetsem in njegovimi prispevki v zlati eri katalonsko-španske prevlade na evropskih zelenicah, potem od letošnjega poletja ne manjka tistih, ki Rodrija že označujejo za kompletnejšega vezista. Za nogometaša, ki je revolucionaliziral položaj 'zadnjega veznega'.
»Sergio Busquets je eden najboljših nogometašev, proti katerim sem igral. Rodri mu je zelo podoben, le da je boljši v napadu,« je po finalu dejal legendarni Anglež Wayne Rooney. Nič čudnega, da smo v tistem večeru dobili novega favorita za zlato žogo.
Dobre tri mesece kasneje se je s pomočjo bergel (zaradi strganih križnih vezi je že zaključil sezono) povzpel na oder pariškega Theatre du Chatelet in nasledil Lionela Messija. Zasluženo, upravičeno.
Dejstvo, da gre za maestra stare šole, ki se požvižga na družbena omrežja in pripadajočo publiciteto, za gospoda, ki je skozi celotno opisano pot ostal skromen, ponižen, v prvi vrsti hvaležen, pri ključnih odločitvah glasovalcev bržčas ni škodilo. Medtem je v njegovem rojstnem Madridu nek povsem drugačen tip nogometaša z (novo) nespoštljivo, nezrelo potezo naredil velik korak v napačno smer.
