Čeprav velika večina ljubiteljev nogometa pozna tudi njegovo polno ime, povsem zadošča kratka različica. Pele. To ime je postalo sinonim za nogomet, sinonim za strast do športa, za ljubezen do igre in domovine.
Nogomet je imel veliko zvezdnikov, a le malo takšnih, s karizmo nogometaša in velikega človeka, kot je bil v svojih aktivnih letih in tudi pozneje, ko ni bil več na igrišču, Edson Arantes do Nascimento.
Pele je verjetno ena najbolj znanih športnih osebnostih in o njem je znano praktično vse, čeprav je odraščal daleč pred časom, ko je z nekaj kliki mogoče dobiti vse informacije. A njegovi začetki so bili vse prej kot zvezdniški. Rojen je bil oktobra 1940 v zvezni državi Minas Gerais, uradno ime Edson pa je dobil po ameriškem izumitelju, le da so njegovi starši izpustili en i.
Kot je običajno pri brazilskih nogometaših, pa je bolj kot po imenu znan po vzdevku. Tudi o tem, kako je Edson postal Pele, kroži urbana legenda. Pravi, da je še kot otrok dobil ta vzdevek, potem ko so ga vrstniki dražili, ker je narobe izgovarjal ime vratarja Bileja. In menda vzdevka, ki je pozneje postal svetovno znan, sploh ni maral.
Njegova zgodnja nogometna pot je povezana s klubom, s katerim je ostal na tak ali drugačen način povezan vse življenje. Santos je bil tisti, ki je pri 15 letih prepoznal, da ima Pele v sebi nekaj več. Pri 16 je bil že najboljši strelec brazilske lige z 32 goli in kmalu zatem je prišlo vabilo za izbrano vrsto.
Svetovno prvenstvo leta 1958 je bila prva stopnička v karieri Peleja, ko je mladega zvezdnika lahko spoznal ves svet. Ni bilo spleta, televizija je bila v povojih, slaba slika na večinoma črno-belih sprejemnikih pa je vseeno ponudila tisto, kar so ljubitelji nogometa po vsem svetu iskali takrat in iščejo še danes. Popolnost, sijaj, magične poteze, čarovnije z žogo.
Ko se je prvenstvo končalo, seveda z brazilsko zmago, je bil Pele že svetovno znan zvezdnik, čeprav je bil še vedno najstnik. Bil pa je tudi junak Brazilije z odločilnim zadetkom v četrtfinalu, s "hat-trickom" v polfinalu in z dvema goloma v finalu.
Seveda so takoj prišle ponudbe bogatih evropskih klubov, čeprav so bile številke za današnje razmere na nogometnem trgu smešno majhne. A po milijonski ponudbi Interja so se v Braziliji odzvali z nenavadno potezo, saj je predsednik Janio Quadros Peleja razglasil za "narodni zaklad".
A denar je vseeno prihajal. Njegov klub Santos je zaradi Peleja prejemal vabila na ekshibicijske tekme in Pele je dobival večji del teh plačil. Vendar je imela ta profesionalna plat njegove življenjske zgodbe tudi temno stran.
Preutrujenost in nenehno igranje sta vodila do niza poškodb, zaradi katerih je na naslednjem SP leta 1962 odigral le eno tekmo, nato pa ni mogel več. Leto 1966 in SP v Angliji ni bilo nič drugačno: zaradi poškodbe je odigral le dve tekmi, takrat pa Brazilija brez njega ni bila prva in tretji zaporedni naslov se mu je izmuznil.
Vse je nadoknadil štiri leta pozneje. V Mehiki 1970 je končno zdržal brez poškodb, dosegel štiri gole in bil spet "stari dobri" Pele, ki vodi svojo ekipo do naslova. Tretjega v zgodovini, s katerim je Brazilija v trajno last prejela prvi pokal za svetovnega prvaka, lovoriko Julesa Rimeta.
V naslednjih dveh desetletjih je vse skupaj le še nadgradil. Postal je ikona Santosa in Brazilije, navduševal je navijače, kjerkoli se je pojavil. Tudi številke so že dolgo znane in so se vtisnile v kolektivni spomin nogometnih navijačev.
Pele je v 22 let dolgi karieri, v kateri je odigral 1363 tekem, dosegel 1283 golov. Pomemben mejnik je bil jubilejni tisoči gol, ki ga je dosegel novembra 1969 na slovitem stadionu Maracana v Rio de Janeiru.
A Pele ni bil samo brazilski in svetovni zvezdnik. Poskrbel je, da se je nogomet razširil tja, kjer prej ni imel možnosti za razvoj ali pa je bil v senci drugih športov. Tako kot danes številni nogometaši ob koncu kariere odidejo na Bližnji vzhod ali v Azijo, da si naberejo še kakšen milijon pred upokojitvijo, je Pele ob koncu sedemdesetih odšel v ZDA.
Njegov zadnji klub v karieri je bil New York Cosmos. Lahko bi šel v Italijo, Španijo ali Anglijo, izbral je ZDA, kjer je še enkrat, zadnjič v karieri, lahko užival v statusu velikega zvezdnika, ki je dvignil celotno športno državo. Na poslovilni tekmi je na stadionu Giants igral en polčas za Cosmos, enega pa za Santos. In dosegel zadnji gol. V oblačnem vremenu je bila takrat na mestu tudi simbolična ugotovitev, da je ob športnem slovesu legende "jokalo tudi nebo".
Po koncu kariere je brez težav unovčil svojo prepoznavnost in priljubljenost. Ker so ga vsi poznali, je bil zaželen partner pri številnih projektih, ne nujno samo športnih. Med drugim je tako postal ambasador Združenih narodov za okolje in ambasador Unesca. V eni od raziskav v sedemdesetih so ugotovili, da je njegovo ime izjemno prepoznavno kot globalna blagovna znamka, zaostal je le za znano ameriško pijačo z mehurčki.
Vstopil pa je tudi v svet politike, leta 1994 je bil med drugim brazilski minister za šport.
