Finalno tekmo južnoameriške različice lige prvakov - pokala Libertadores - je gostil urugvajski Montevideo, pomerila sta s brazilska kluba, Palmeiras, ki je branil naslov, in Flamengo, ki je zmagal leta 2019.
Tudi sicer Brazilci v zadnjih treh letih (po nepozabnem argentinskem zaključku med Riverjem in Boco v Madridu) kraljujejo v tem tekmovanju, v tej sezoni je bilo šest brazilskih klubov v osmini finala, pet v četrtfinalu, trije v polfinalu in dva v finalu.
Redni del finala, 62. po vrsti, se je na slovitem stadionu Centenario, ki je leta 1930 gostil finale prvega svetovnega prvenstva, končal z 1:1, potem ko je v peti minuti za Palmeiras zadel Raphael Veiga in ko je v 72. minuti izenačil Gabriel Barbosa, z enajstimi goli prvi strelec tekmovanja. V podaljšku, v 95. minuti, pa je Deyverson unovčil napako tekmecev za vodstvo in zmago Palmeirasa z 2:1.
Tridesetletni napadalec, ki je del kariere preživel tudi v Evropi (Benfica B, Belenenses, FC Köln, Levante, Alaves, Getafe), pa je postal obenem junak in 'bedak' finalne tekme, saj je v izdihljajih, ko so si nogometaši Flamenga krčevito prizadevali izid izenačiti in izsiliti odločitev po streljanju enajstmetrovk, poskrbel za simuliranje, kakršnega še niste videli.
Deyverson je najprej storil prekršek v napadu in žogo lisičje vrgel iz igrišča, da bi ukradel nekaj sekund, ko pa ga je glavni sodnik iz Argentine Nestor Pitana potrepljal po hrbtu, češ ne zavlačuj in zdrži še nekaj sekund do slavja, je kot pokošen padel na zelenico in se prijel za hrbet. Simuliranje leta, desetletja, stoletja ... Predvsem pa dogodek, ki je nasmejal komentatorje in številne gledalce pred teve zasloni.
Palmeiras, ki bo zaigral na klubskem svetovnem prvenstvu, je šestič igral v finalu in tretjič zmagal (po 1999 in 2020), obenem je po Boci Juniors (2000 in 2001) postal prvi klub, ki je obranil naslov. Flamengo je bil v finalu tretjič, doslej pa ima dve lovoriki (1981, 2019).
