Didier Yves Drogba Tébily. Povsem dovolj je reči Drogba. Ali pa Didi. Ali pa Tito, kot mu je po vzoru na Josipa Broza vzdevek podelila mama. Bil je eden najboljših napadalcev neke generacije, ki se je relativno pozno razcvetel, prvo profesionalno pogodbo je namreč podpisal šele pri 21 letih. Najboljša leta je pustil v dresu londonskega Chelseaja, s katerim je med drugim štirikrat osvojil premier ligo, leta 2012 pa tudi ligo prvakov. Morda je bil prav tisti večer v Münchnu njegova najsijajnejša ura, v izdihljajih rednega dela je namreč zadel gol za izenačenje, kasneje pa realiziral tudi odločilno enajstmetrovko. Bil je pač mož za velike tekme, med strelce se je vpisal kar na desetih finalih tekmah. »Že v slačilnici si videl, da je to drug Didider. Tista osredotočenost, tisti žar v očeh... V finalih je bil to nek drug Drogba, v finalih je bil Drogba neka druga žival. In praktično nikoli ni razočaral,« o njem pravi dolgoletni soigralec Frank Lampard.
Dobrih, velikih tekem skoz leta sicer ni manjkalo. Kot tudi ne golov. V dolgi karieri je igral in zabijal še za Le Mans, Guingamp, Marseille, Shanghai Shenhua, Galatasaray, Montreal Impact in Phoenix Rising. Močan, robusten in hiter napadalec, ki je bil v najboljših letih nočna mora za branilce. Dvakrat, v letih 2006 in 2009, je bil izbran za najboljšega afriškega nogometaša leta. Ob Georgu Weahu in Samuelu Eto'oju vsekakor najboljši napadalec, ki ga je kdajkoli dala črna celina. Med drugim tudi najboljši strelec v zgodovini reprezentance Slonokoščene obale, s katero pa ni uspel osvojiti lovorike, pa čeprav je na afriškem pokalu narodov dvakrat prišel blizu, boleče blizu. Eno redkih obžalovanj v karieri brez obžalovanj.
V domovini je Drogba večji od nogometa, v domovini je večji od življenja samega. Ko so se Sloni uvrstili na SP 2006, je pozval rojake naj zaustavijo prelivanje krvi in končajo državljansko vojno. Res je prišlo do premirja, kar je bila morda celo največja zmaga v njegovi karieri.
Zdaj, pri 40 letih, je tudi udarno obelodanil, da je konec. Po Johnu Terryju in Lampardu še tretji steber tistega sijajnega, Mourinhovega Chelseaja, ki je kopačke obesil na klin. Pogrešali ga bomo. Številni precej bolj kot tistega originalnega Tita.
