Danes bodo nesrečnika, ki je z zabave na Krvavcu peš krenili v dolino, a omahnil in se ubil, položili k počitku. Kot je znano, je več dni veljal za pogrešanega, preden so ga preteklo soboto našli mrtvega. Pred današnjim pogrebom pa je njegova žena Sonja, ki je med iskanjem moža ves čas sodelovala z javnostjo, delila zapis sodelavke, ki je ob tragičnem dogodku Slovenijo nagovorila s prav posebnim sporočilom. Nadaljnje besede so odveč, najbolje bo, če si zadevo spodaj preberete sami in si ustvarite svoje mnenje. "Ni potrebno več besed," je navsezadnje ob delitvi zapisala tudi žalujoča Sonja.
Pod vtisi dogodkov ki so se odvili v preteklem tednu in nesrečnim in žalostnim koncem, pišem tale post...ne zato ker je Sonja moja sodelavka, ne zato ker je bil pokojni Klemen njen mož ampak zato, ker je bil sin, brat, mož in oče in ker je bil SAM! In zato, da bi poskušala vplivati na to, da se kaj takega več ne ponovi. Prihaja čas novoletnih žurk in euforija norega decembra. Prednovoletne zabave službene ali pa v krogu prijateljev, sošolcev, kolegov. Vsi si kdaj pa kdaj želimo zbežati iz mestnega vrveža nekam v naravo. Koče ali vikendi v hribih so včasih tocno tisto kar se išče. Poje se kaj, zapleše in zapoje in pa seveda popije tudi kak kozarec ali več alkohola. Zapaše kdaj oditi tudi na svež zrak ali pa prižgati cigareto in nemalokrat fantje, kot fantje, gredo tudi kam za kak grm lulat, ker je pač gužva v stranišču. Prosim vas, vedno imejte en drugega na očeh. Ne glede na to kakšen žur se odvija, vedno imejte v mislih da ste prisli skupaj, živi in zdravi in da taki morate s prizorišča žurke tudi oditi. Ni nujno da je ta nekdo ki je sel ven na zrak pijan kot čep, lahko da mu je slabo, da mu kaj kar je pojedel ni pasalo. Gre ven na zrak, v temi ne vidi kam stopa, postane mu slabo, se mu zvrti in pade...lahko pade kam na tla tik pred vhodom, lahko pa pade v kako grapo, globel ali pa se enostavno skotali globlje v gozd. In tam lezi v nezavesti...vi ne veste, da je sel / sla ven. Okupirani ste sami s sabo in s pijačo ki jo držite v rokah. Ta nekdo pa po doglednem času pride k sebi. Odpre oči. Tema!!!!! Kamorkoli se obrne tema. Pri padcu mu iz žepa odleti telefon, nima luči, ne more nikogar poklicat in začne tavat...živalski nagon v nas nas žene da tavamo, iščemo izhod...v temi ne vidi kje hodi...uro, dve, tri....utrujen, prestrašen, lahko tudi poškodovan...družba ta čas počasi zaključuje, nekaj jih je šlo že domov...drugi v rožicah obirajo preostali kolektiv...ta nekdo, vaša sestra, hči, žena, mož, brat, oče pa doživlja agonijo....in vse kar si želi je da najde izhod in objame zopet svoje najdražje....ZATO!!!!! ZATO NIKOLI AMPAK NIKOLI NE IZPUSTITE IZ OČI NOBENEGA SODELAVCA, SODELAVKO, KOLEGA, ZNANCA, PRIJATELJA...VSI MI SI ŽELIMO OBJEMA SVOJCEV IN UDELEŽBE NA NASLEDNJI SINDIKALNI ZABAVI....
Slavic Dejan brat moj, ti veš zakaj sem to napisala!
