Sobota je bila za nogomet na slovenski Obali nekaj posebnega. Spet se je obudilo rivalstvo, ki je bilo nekoč tako zelo občudovano, nogometaši Izole in Kopra so se po dolgem času znova udarili za prvenstvene točke. Po nekaj več kot 23 letih. Obračun večnih rivalov je sicer imel tudi veliko napako, ker se je zgodil v tretjem kakovostnem razredu tekmovanja (3. SNL – zahod), toda na ozračje na mestnem stadionu v Izoli to vendarle ni vplivalo. Zbralo se je 2000 gledalcev, bilo je zelo vroče, kulisa je bila čudovita. Za to je v prvi vrsti poskrbela navijaška skupina Ribari, ki se je za to priložnost spet aktivirala in med drugim zaznamovala 28 let obstoja.
Spomnimo, da so gostje z Bonifike na igrišču z umetno travo upravičili vlogo favorita in zmagali s 3:0, odpor gostiteljev so strli v končnici. V 70. minuti je Nediljko Kovačević s čudovitim golom poskrbel za vodstvo, nato je Tadej Trajkovski zatresel lastno mrežo, končni izid je postavil Edi Baša.
»Če bi le imel možnost, bi gotovo bil na derbiju, ki ga ni bilo tako zelo dolgo,« nam je po sobotnem remiju z Domžalami v Ljudskem vrtu zaupal Darko Milanič, ki ima s tamkajšnjim rivalstvom dovolj izkušenj. »Za lokalno skupnost je to nekaj posebnega. Vem, kako smo se pripravljali na tekme s Koprom, ko sem kot mul’c igral za člansko ekipo Izole in ko sem kot otrok hodil na te derbije. Z razpletom seveda ne morem biti zadovoljen, nadvse pa me veseli, da se je v Izoli zbralo toliko gledalcev. Rivalstvo je torej ostalo, nekoč je bilo izredno, vendar je prav tako res, da so se razmere medtem močno spremenile. Globalizacija je naredila svoje. Zdaj so tekme Reala, Barcelone in ostalih največjih evropskih ekip z lahkoto dostopne vsem, na televiziji si je mogoče ogledati vsako preizkušnjo. Takrat smo imeli jugoslovansko ligo, na Primorskem smo spremljali še dogajanja v serie A, v glavnem pa smo se držali lokalnega rivalstva. To je bilo noro. Res je bilo noro, na kakšen način so potekali obračuni med Izolo in Koprom,« je še povedal strokovnjak iz Izole na vijoličasti klopi.
Ružnić: Takšen obisk me ne preseneča
Tudi Amir Ružnić z izidom nikakor ni zadovoljen, zanimalo pa nas je, ali meni, da bi bil lahko zadnji spopad spodbuda, da bi se nogomet na Obali vendarle spet spravil na višjo raven. Bi bil lahko iskra, ki bi zanetila ogenj? »Lahko bi bil. Ne preseneča me, da se je zbralo tako veliko število gledalcev. Ljudje na Obali so vedno imeli radi nogomet, zanimanje prav gotovo obstaja, vendar to ni dovolj, da bi naredil ambiciozen klub, ki bi lahko posegal visoko. To je nedvomno eden od adutov, vendar je problem Izole ta, da nima tako močnega zaledja, kot ga ima Koper, in nima takšnega župana. Izola nima potenciala, da bi bila lahko v prihodnje spet prvoligaš, Koprčane prav gotovo vidim v tem položaju. Še več, mislim, da imajo na Bonifiki vse pogoje, da bi se lahko v prihodnosti vnovič borili za najvišja mesta med elito. V tem trenutku je klub urejen tako, kot mora biti, postavljeni so pravi temelji,« je odvrnil priznan menedžer iz Izole.
»Mi Izolčani smo majhni. Nimamo industrije in nimamo takšnega bazena, kot ga ima Koper, in če sem povsem pošten, na Obali zelo težko vidim dva prvoligaša. Izola bi bila lahko stabilen drugoligaš, za kaj več bi potrebovala močnega pokrovitelja in večjo podporo občine, poleg tega bo nekaj treba narediti z igriščem. Umetna trava na stadionu ni ustrezna, treba je vrniti naravno površino,« je nadaljeval Amir Ružnić in se spomnil rivalstva, ki ga je kot igralec doživljal na lastni koži. »To je nekaj posebnega, tekme, ki so bile polne čustev, so vedno pritegnile veliko pozornost. Mesti sta oddaljeni sedem kilometrov, eni in drugi smo čutili močno pripadnost do svojega kluba. In to velja za vse starostne kategorije, to preprosto pridobiš. Rivalstvo, ne le nogometno, se je čutilo na vsakem koraku. Povsod. To so bile izjemne izkušnje, hkrati je treba poudariti, da je šlo vedno za zdravo rivalstvo,« je še pristavil Amir Ružnić.
