Lahko bi ugasnil telefon, se zaprl vase in odšel brez slovesa, kar je v podobnih okoliščinah storil marsikdo pred njim. Ampak ostal je profesionalec, želel se je posloviti tako, kot se spodobi. Brez polemiziranja, brez filozofiranja; povedal je le tisto, kar je imel povedati. S kar malce tresočim glasom …
»Zahvalil bi se vsem v klubu, vsem direktorjem, s katerimi sem sodeloval, vsem v strokovnem štabu, vsem igralcem in vsem navijačem na čelu s Florjani. Čeprav sem prišel iz Velenja in so imeli verjetno na začetku mešane občutke, mi je skupaj z vsemi uspelo, da sem velikokrat doživel njihova skandiranja, kar mi bo ostalo v še posebej lepem spominu,« je svoj monolog začel Tamše in nadaljeval … »Ustvarili smo marsikateri izvozni artikel, ob vsem tem pa nam je uspelo Zlatorog napolniti do vrha, kar si štejem v posebno čast. Torej, da so ljudje romali vanj iz vse Slovenije, ne samo iz Celja. Ostali bodo sami izredno lepi spomini, ki bodo v meni za vedno. Še enkrat bi se rad zahvalil vsem sodelavcem v klubu, vsem igralcem, ki jih je bilo v teh petih letih kar nekaj deset. Vsem podpornikom, ki stojijo za celjskim klubom, bi se iskreno iz srca rad zahvalil in jim zaželel vse najboljše na prihodnji poti Celja Pivovarne Laško. Vsem skupaj želim tudi, da jim uspe tisto, kar meni morda ni. Se pravi, priti tudi kam dlje od osmine finala lige prvakov, v kateri sem bil s Celjem enkrat sam. Moje ambicije so še višje, ali bodo izvedljive ali ne, pa bomo še videli. Vsekakor pa vse najlepše in najboljše za Celje,« je v spravljivih tonih svojo epizodo v knežjem mestu zaključil velenjski strateg.
Nazaj se ni več želel ozirati, je pa bil z nami in vami pripravljen deliti načrte za prihodnost. Kaj bo počel zdaj? »Uh, gotovo bo več časa za družino – za hčer in Snežo. Verjetno me bo več videti na ženskem rokometu, če bom imel čas in voljo (njegova soproga Snežana Rodić vodi rokometašice Velenja, op. p.). Malo si bom napolnil baterije in vse 'popredalčkal', kajti pet let je kar dolga doba in vse je treba še podrobneje analizirati. Zdaj bo čas za to. Potem pa se nameravam iti izpopolnjevat v tuje kampe oziroma najboljše tuje klube po svetu.« Mar to pomeni, da si namerava vzeti odmor? Kaj pa če ga, hipotetično, pokliče nekdo s konkretno ponudbo? »Ponudba lahko pride jutri ali nikoli. Vedno sem pripravljen. Mislim, da sem se sposoben napolniti v nekaj dneh in iti naprej. Absolutno. Sem človek, ki brez tega ne more,« je poudaril Tamše.
No, že včeraj ga je poklical marsikdo, pa ne s ponudbo za delo. Sogovorniki so mu dali nekaj, kar je 'Branču' pomenilo še veliko več. »Sedem ur že govorim po telefonu in šele takole človek vidi in spozna, koliko prijateljev ima v resnici. Ne samo pravih prijateljev, ampak tudi znotraj rokometa po vsem svetu. Javili so se zame najboljši trenerji, Vranješ, Dujšebajev, Đukić. Vsi so mi ponudili roko, tudi denimo Goluža, Červar … Vsi po vrsti so v šoku in ne morejo verjeti. Ampak sem jim razložil, da ni nobene panike. Skratka, lepi občutki, kljub temu, da to ni lep dan zame. Zelo sem vesel tudi, da me je poklicalo tudi 90-odstotkov igralcev, ki so šli skozi Celje, in mi dalo vedeti, da mi trdno stojijo ob strani. To je tisto, kar človeka najbolj osreči tudi v ne najlepših trenutkih. To je življenje, gremo naprej,« je sklenil eden najboljših slovenskih trenerjev.
