Potem ko je bilo leto 1974 povsem nemško, saj je v ligi prvakov oziroma takratnem pokalu državnih prvakov slavil Bayern, potem pa si je še nemška izbrana vrsta oziroma Zahodna Nemčija pokorila svet, se je v naslednjih letih le trikrat zgodilo, da je po en igralec osvojil obe lovoriki.
V nemškem letu 1974 je bilo seveda teh igralcev več, sedmerica Bayernovih klubskih evropskih prvakov je sodelovala še pri osvojitvi svetovnega prvenstva, med njimi tudi najbolj slavna - kapetan Franz Beckenbauer in serijski strelec Gerd Müller.
V naslednjih treh primerih je šlo vselej za madridski Real in tri nogometaše iz treh različnih reprezentanc.
Leta 1998 je z Realom Evropo osvojil Christian Karembeu (v finalu z Juventusom 1:0), potem pa je s francosko reprezentanco slavil še na svetovnem prvenstvu na domačih tleh.
Leta 2002 je z bil z Realom evropski klubski prvak Roberto Carlos (v finalu z Bayerjem 2:1), ki je potem z Brazilijo postal še svetovni prvak.
Leta 2014 je dve lovoriki osvojil Sami Khedira, klubsko evropsko z Realom (v finalu z Atleticom 4:1), reprezentančno svetovno pa z Nemčijo.
Novejša zgoodvina (zadnjih 40 let) nas torej uči naslednje: če je v letu svetovnega prvenstva evropski klubski prvak Real, se v njegovi zasedbi skriva natančno en igralec, ki potem s svojo reprezentanco tudi osvoji naslov svetovnega prvaka.
Če bo torej nocoj slavil Real, so lahko pred mundialom v Rusiji na trnih v Kostariki (Keylor Navas), Francozi (Raphaël Varane), Maročani (Achraf Hakimi), Nemci (Toni Kroos), Brazilci (Casemiro) in Portugalci (Cristiano Ronaldo). No, recimo, tudi Hrvati, ki pa imajo v kraljevem klubu dva svoja igralca - reprezentanta in bi tako pokvarili oziroma popravili pravilo enega. Bomo videli, če se bo zgodovinski niz nadaljeval.
