Nekatere izbire so logične, spet druge malo manj, srce pač ne izbira, srce se ne ozira na takšne ali drugačne predpostavke.
Če začnemo pri Lionelu Messiju. Logična izbira bi se zdel Diego Maradona, toda mali veliki mož, ki je na novo spisal knjige rekordov, je kot otrok občudoval sedem let starejšega rojaka Pabla Aimarja. "On je edini igralec za katerega bi plačal, da ga gledam," je ob neki priložnosti bojda dejal Messi.
Njegov nekdanji soigralec Neymar je po drugi strani kot otrok kopiral poteze rojaka Robinha. Slednji je (pre)hitro izginil z velike scene, toda ko je bil dober, ko je bil pravi, ga je bilo resnično užitek gledati. Eden tistih, ki niso le igrali, ampak so se igrali nogomet.
Verjeli ali ne, tudi Zlatan Ibrahimović je imel vzornika, ki mu ni bilo ime Zlatan. Tudi Ibra je občudoval nekega Brazilca in sicer Ronalda, tistega originalnega oziroma, kot bi rekli številni, edinega pravega Ronalda. "Nikoli več ne bo igralca kot je bil Ronaldo." Besede Ibrahimovića, ki je za razliko od številnih drugih imel priložnost zaigrati proti svojemu idolu (spodnji video), izraz na njegovem obrazu pa pove vse.
Zanimiva je tudi izbira Sergia Aguera. Slednji se namreč ni zgledoval po kakšnem izmed rojakov, ampak je vzornika našel na drugem koncu zemeljske oble, v neki v Argentini vse prej kot priljubljeni deželi. Aguero je užival ob spremljanju Michaela Owna. "Kot otrok sem želel biti kot Owen." Argentinec, ki se zgleduje po Angležu. Hm.. Kot že rečeno srce ne izbira.
