Bilo je sedem ur pred začetkom sinočnjih povratnih obračunov osmine finala lige prvakov, ko so neapeljske radijske postaje poročale o velikih zastojih na cestah tega mesta. Vrata stadiona San Paolo so odprli že šest ur pred uvodnim sodniškim žvižgom, evforični ljudje pa so to povabilo sprejeli v tako velikem številu, da se je prometni kolaps zgodil ob dveh popoldne. Ob treh je bilo na stadionu že nekaj tisoč duš, ob šestih so bile tribune lepo polne, z njih pa je odmevalo zastrašujoče glasno. Lahko si torej predstavljate, kako je bilo, ko sta ekipi prišli na igrišče. In lahko si predstavljate, kako je na krilih takega vzdušja začela domača zasedba. Pognala se je kot obsedena, takoj močno pritisnila kraljeve goste in želela čim prej doseči zadetek, ki bi povsem odprl skupni seštevek.
Zdelo se je, da se bo zgodilo tedaj ali pa se sploh ne bo zgodilo. Da se bo zgodilo tako ali pa se bo Napoli upehal, tribune bodo nekoliko potihnile in Real bo prevzel nadzor. Domači so se brez zabitega gola res nekoliko ustavili, navijanje je izgubljalo decibele in beli balet je res prevzemal nadzor. A ko bi človek ravno lahko pomislil, da bomo od preobrata iz minute v minuto dlje, je Napoli udaril iz protinapada. Ponovno je zadel izjemni Drijs Mertens, ki je na tekmo prišel s popotnico dveh prvenstvenih golov v mrežo Rome in ki resnično igra v brutalni formi. Množice so bile v ekstazi, malodane so pozivale k linču, domačo ekipo so gnale po še en zadetek, ki bi že povsem obrnil skupni izid v njeno korist.
Cristiano Ronaldo bi jih lahko utišal; le nekaj minut po golu za 1:0 je izvedel lepo akcijo, se sam spravil pred prazna vrata, a zadel vratnico. In kar bi lahko povsem ohladilo gostitelje, jim je dalo dodatna krila, dodaten veter v jadra. Val novih naletov je pred koncem prvega polčasa prinesel predvsem še eno priložnost Mertensa, ki je iz težkega položaja zadel vratnico, povsem drugačno od tiste Ronaldove. Je pa Napoli vohal kri, pobuda je bila povsem na njegovi strani in obetal se je zares divji drugi del srečanja. Nova injekcija navijanja, ki je že ponoči izpred hotela motilo spanje gostov, je k temu hotela še pripomoči, toda v nekaj minutah nadaljevanja so se stvari obrnile popolnoma drugače. V teh minutah je vsa divjost splahnela, v teh minutah se je norišnica spremenila v najbolj mirno čakanje konca tekma.
Koga Real pokliče, ko mu gre v najpomembnejših trenutkih res za nohte? Odgovor poznate. Dogajanje se še ni moglo dobro razviti, ko je, ne da bi Real z igro pokazal kaj posebnega, na sceno stopil Ramos. Ob udarcu iz kota je skočil najvišje, neubranljivo zadel in Napoli je bil v trenutku precej dlje od senzacije. Ko je takoj za tem po še enem kotu Ramos zadel (tokrat z nekaj sreče) še enkrat, pa govora o čemerkoli razen o pod črto zanesljivem napredovanju Madridčanov ni moglo več biti. In ga tudi ni bilo.
Napoli – Real 1:3 (1:0)
Mertens (24); Ramos (52, 57), Moarat (91)
Skupni izid: 2:6
Arsenal – Bayern 1:5 (1:0)
Walcott (20); Lewandowski (55), Robben (68), Costa (78), Vidal (80, 85)
Skupni izid: 2:10
