Kapetana izmenično izbirata igralce

Kje bi to lahko bilo? Misli begajo sem ter tja, težko se je domisliti prvenstva, kjer vsak konec tedna zaznamuje veliki nogometni derbi. Odgovor se nikakor ne ponuja sam od sebe, v vsakem tekmovanju pride krog, ko si najboljši klubi v državi ne stojijo nasproti. Povsem nasprotno pa je na otočju Scilly. Slednje leži slabih petdeset kilometrov jugozahodno od cornwallskega polotoka v Veliki Britaniji. Otočje sestavlja skoraj 150 otokov in otočkov, med katerimi je naseljenih samo pet. Tam živi dobrih dva tisoč prebivalcev, prav tako pa gre za domovanje najmanjše nogometne lige na svetu. V njej sodelujeta samo dve moštvi; da, dve.

ISTI IGRIŠČE, TERMIN IN SODNIK
Liga je bila ustanovljena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, v njej je imel svojega predstavnika vsak od petih naseljenih otokov, od leta 1984 pa tekmovanje tvorita samo še dve ekipi – Garrison Gunners, ki igrajo v modrih dresih, in Woolpack Wanderers, barva njihove športne oprave je rdeča. Ti dve se vsako sezono med seboj srečata natanko dvajsetkrat. Vedno na istem igrišču, ki se imenuje Garrison in leži na otoku St. Mary's.

Zanimivo je že samo dogajanje pred začetkom vsakega tekmovalnega obdobja. Da bi bili ekipi čim bolj izenačeni, tekmovanje posledično zanimivejše in bolj napeto, se imena igralcev, ki jih razvrstijo po položajih, zapišejo na papir. Kapetana obeh moštev potem izmenično izbirata igralce, prednost pa dobi tisti, ki ima več sreče pri metu kovanca. Tistim, ki so že zapustili šolske klopi, so misli ob tem podatku verjetno nostalgično ušle prav v to življenjsko obdobje, saj jih je najbrž spomnil na dogajanje na šolskem igrišču.

Tako sestavljeni moštvi, ki ju tvori dvajset igralcev, ostaneta v isti zasedbi do konca tekmovalne sezone, v kateri se med seboj srečata na šestnajstih prvenstvenih obračunih, prav tako se merita še v dveh pokalnih tekmovanjih (pri enem zmagovalca odloči ena, pri drugem dve tekmi) in kot uvod v sezono odigrata neke vrste superpokalni dvoboj. Na tem mestu lahko kot zanimivost omenimo, da se vse tekme igrajo v nedeljo dopoldne ob 10.30 in jih sodi isti sodnik.

Mladi fantje na otočju obožujejo nogomet, težavo pa predstavlja dejstvo, da mladina doma nima možnosti šolanja. Pri šestnajstih letih se je ta v želji po pridobivanju izobrazbe zato prisiljena odseliti drugam. Pred leti se je večina teh ljudi po koncu šolanja vrnila domov, saj je imela veliko možnosti zaposlitve v kmetijstvu in ribištvu. V zadnjem času pa se je to precej spremenilo. Zdaj je več takih, ki se nikoli več ne vrnejo. Potem ko zapustijo šolske klopi, naj bi se jih za to odločilo manj kot deset odstotkov, medtem ko nekateri spet pridejo domov v poznejšem obdobju svojega življenja.

Glavni razlog tiči v tem, da je na otočju Scilly edina donosnejša gospodarska panoga samo še turizem. Zato ni presenetljivo, da se hkrati na nogometni zelenici znajdejo tako najstniki kot možje, ki na svojem hrbtu nosijo že pet križev; povprečna starost nogometašev je namreč precej blizu štiridesetemu letu.

RAJE SAMO Z ENIM, KOT DA SPLOH NE BI IGRALI
Otočje je med poletnimi meseci tarča številnih turistov, ki jih privlačijo slikovita, neokrnjena pokrajina in lepe plaže. Takrat je tam zelo živahno, lokalno prebivalstvo pa ima obilico dela, saj želi zadovoljiti obiskovalce in jih prepričati, da se v prihodnosti spet vrnejo ter hkrati svojim prijateljem in znancem Scilly priporočijo kot naslednjo turistično destinacijo. Seveda je igranje nogometa v tistem obdobju v drugem planu, to na vrsto pride pozimi, ko se življenje na otočju umiri. Takrat žogobrc pridobi veljavo in pomembnost. Liga se tako začne sredi novembra in konča marca. Šestindvajseti december je dan, ko je na sporedu dvoboj med starejšimi in mlajšimi nogometaši, enkrat na leto pa za popestritev dogajanja poskrbi še mali angleški klub iz Trura, mesteca s približno 19 tisoč prebivalci v okrožju Cornwall, in se pomeri s kombinirano zasedbo »otočanov«.
 
Čeprav med Garrisonom in Woolpackom na igrišču vlada veliko rivalstvo, se to po koncu vsake tekme pozabi. Fantje, ki so se še malo prej borili za vsak meter travnate površine in za vsako žogo, gredo po zadnjem sodnikovem žvižgu skupaj na pijačo. Nogomet je za njih hobi, hkrati pa povezuje tudi ljudi na otočju. Seveda bi si vsi želeli, da bi imeli vsak teden možnost igrati z drugim tekmecem, vendar to preprosto ni mogoče. Zato je povsem normalno, da so se sprijaznili s situacijo, v kateri so; navsezadnje je veliko bolje igrati nogomet z istim nasprotnikom kot pa sploh ne igrati. (il)