Belgijski nogometni čudež: Preigravanje in svoboda

Tudi če so tisti, ki so napovedovali svetlejše čase za belgijski nogomet, norci, niso pričakovali, da bo država Beneluksa 12. decembra 2015 na samem vrhu Fifine lestvice – kakorkoli že gledate nanjo. Gre vsaj za seštevek učinkovitih predstav predvsem v zadnjih nekaj kvalifikacijskih ciklih, s katerimi si je zagotovila naziv ene najboljših reprezentanc na svetu.

Pred šestimi leti je bila zgodba popolnoma drugačna. Belgija je veljala za strah in trepet le, ko se je srečala z reprezentancami okoli stotega mesta in nižje. Še v primerjavi s slovensko reprezentanco, ki jo je takrat odlično vodil Matjaž Kek, je bila videti drugorazredna. Slovenija je bila v tistem trenutku 35 mest nad Belgijo, v zgodovini pa se lahko Slovenija pohvali s povprečjem mest 54,1. A generacija in še posebej njene zmage so belgijski nogomet ponesle v nove, do zdaj še neslutene višave. Da, štejejo zmage in še enkrat zmage. A v prvotni viziji nekdanjega tehničnega direktorja reprezentance je bila zmaga postavljena daleč v ozadje. Na prvem mestu sta bila razvoj in svoboda v igri, s katerima so Belgijci "okužili" mlado generacijo nogometnih mojstrov, ki so zdaj več kot deset let pozneje nosilci igre belgijske izbrane vrste.

BRAZILIJA PRVA V VRSTI
Če bi bilo mogoče razvojno pot, ki jo je belgijski nogomet ubral v zadnjem desetletju, povezati v zgodbo in sosledje dogodkov, bi lahko izpostavili dva ključna trenutka, ki so ju ovekovečili na dveh listih papirja. Po njuni zaslugi se je začel vzpon rdečih vragov. Da ne bo pomote, tu ne govorimo o Manchester Unitedu, ki mrzlično išče svojo identiteto, vse odkar je legendarni sir Alex Ferguson zapustil klop angleškega velikana.

Bolj vražje se na zelenicah obnašajo Belgijci, ki so v zadnjih letih (pravzaprav več kot desetletju) vzgojili zavidljivo generacijo nogometašev, ki se ob tem še mastijo na vrhu Fifine lestvice najboljših reprezentanc. Lahko bi razpravljali, ali je sistem pravičen in kako lahko izbrana vrsta brez posebnih uspehov na velikih tekmovanjih zaseda tako visoko mesto na računalniško vodeni listi. A vsaj tako kot je kot na dlani čudnost razvrščanja, moramo priznati, da v Belgiji počno nekaj, kar je na njihov nogomet vplivalo skrajno pozitivno in sadove česar zdaj žanjejo.

Preden se posvetimo dvema listoma papirja, ki sta pomagala pri prenovi belgijskega nogometa, je treba omeniti še sobotni žreb v kongresni palači francoske prestolnice. V prvem bobnu je od letos (do naslednjih sprememb v načinu tekmovanja) kar šest imen, med njimi je bila seveda tudi belgijska reprezentanca.

Če mislite, da se je vanj uvrstila zgolj po srečnem naključju povečanja števila udeleženk, se krepko motite. Belgija bo tekmovanje začela kot ena največjih favoritinj, karkoli se že zgodi v naslednjih sedmih mesecih. Tam bo na krilih svojih velikih zvezdnikov lovila prvo slavje na največjih nogometnih odrih v zgodovini te ponosne članice Uefe. Na svetovnem prvenstvu v Braziliji je obstala v četrtfinalu, kjer je bila od nje boljša poznejša poraženka v finalu Argentina.

Prav mundial v Južni Ameriki naj bi bil začetek nove, načrtne žetve letine nove ere belgijske reprezentance, ki je še kot ena najmlajših na prvenstvu začela svoj pohod na vrh svetovnega nogometa. Prihodnje poletje prihaja drugi del te zgodbe, ko bodo nogometaši po uverturi v Braziliji toliko izkušenejši in malce bolj pripravljeni na napore velikega tekmovanja. Francija je geografsko dovolj blizu, evropsko prvenstvo pa je bilo za njeno sosedo še bližje.

PAPIRJA RAZLIČNIH USOD
Zdaj pa k dvema listkoma papirja, ki sta se izkazala za ključna v nadaljnjem dojemanju belgijskega nogometa. Dejstvo je, da je tamkajšnji žogobrc povsem obstal in je za nadaljnji razvoj potreboval sunek v pravo smer. V uvodnih poglavjih belgijske zgodbe je imel glavno vlogo Michel Sablon, nekdanji član trenerskega štaba belgijske reprezentance in zdajšnji tehnični direktor singapurske nogometne zveze (FAS). Zdaj oseminšestdesetletni možakar je bil na svetovnem prvenstvu leta 1990 v Italiji eden tistih, ki so bdeli nad defenzivno usmerjeno in organizirano ekipo Belgije, ki je v osmini finala odigrala svoj tipičen slog nogometa. Onemogočala je nasprotnika, v kali zatrla vsak poskus Angležev in stala pokončno ter močno, dokler je ni pred začetkom streljanja enajstmetrovk presekal fantastičen zadetek Davida Platta.

Prvi listek papirja je doživel tragično usodo. "Fantastičen zadetek Platta, ampak ne morem skriti razočaranja," je takrat dejal Sablon. "Seznam strelcev enajstmetrovk sem zalučal stran, saj ga nihče ne potrebuje," si lahko kar dobro predstavljamo mešanico jeze in razočaranja na Sablonovem obrazu. Tistih pet strelcev, ki so se znašli na listku papirja in ki bi lahko svoji izbrani vrsti priskrbeli uvrstitev v četrtfinale svetovnega prvenstva, je že zdavnaj pozabljenih. A listki za strelce enajstmetrovk ob slabih predstavah so ga prisilili, da je želel spremeniti nogomet. Nekaj let pozneje se je prelevil v tehničnega direktorja domače izbrane vrste in na sedež belgijske nogometne zveze je prišel s še enim listom papirja. Tokrat na njem ni bilo imen strelcev, ampak zahteve, kako spremeniti nogomet v Belgiji in kako preoblikovati korenine tamkajšnjega nogometa.

PREIGRAVANJE ZAČETNA TOČKA
Njegova vizija in izoblikovanje novega vala nogometa sta hitro obrodila sadove, čeprav ni bil edini, ki je prispeval k poznejšemu uspehu. Nekaj let pred Sablonovim vihtenjem listka v Bruslju na sedežu zveze so svoje opravili tudi trenerji mladinskih reprezentanc, ki so spremenili način igranja v napadalno postavitev 4-3-3 in dali poudarek individualnim sposobnostim. Ob strani so pustili taktično čvrstost in pretirano poudarjanje organiziranosti v obrambi ter s tem zatiranje prvinskih občutkov ob igranju nogometa – ob preigravanju.

Da, s tako banalno lastnostjo se je začel razcvet belgijskega nogometa. "Vedeli smo, da smo v tem najšibkejši. Želeli smo razvijati občutek pri preigravanjih in poudarjati pomembnost igranja ena na ena. Ko se otroci, tako dekleta kot fantje, odločijo za nogomet, jim najprej ponudimo, da igrajo svobodno," je povedal Bob Browaeys, nekdanji trener mladinskih selekcij belgijske nogometne zveze. To je bila ena od zahtev, ki jih je želel na začetku svojega prizadevanja (od leta 2001 naprej) uresničiti Sablon.

Še bolj se je zavzel za pravilen razvoj mladine ob tem, da izidi in zmage niso bili v prvem planu. "V obširni raziskavi smo uvideli, da je namesto na pravilnem razvoju preveč poudarka na rezultatu. Več pozornosti smo posvetili igranju dva na dva, pet na pet in osem na osem. S tem so mladi nogometaši več preigravali in podajali po diagonalah, kar se je pokazalo v zdajšnji članski selekciji," je povedal Sablon, ki je postregel še z anekdoto iz enega od zasedanj, kjer so želeli predstaviti izsledke te raziskave: "Predsedniku sem rekel, da ne bom začel predstavitve, dokler ne odstranijo panojev z lestvicami in razvrstitvami deških ekip do sedmega in osmega leta. Predstavljajte si, kako 300 veljakov v dvorani čaka, da razbijejo in odstranijo nekaj lesenih panojev."

V svetu športa, kjer je rezultat verjetno še najpomembnejši od vsega in ko se zanj ne izbira sredstev, je način osredotočenosti na pravilen razvoj mladine seveda hvalevreden. A tudi Sablon je hitro priznal, da je morda šlo le za golo naključje in srečo ob vzgoji generacije, ki so ji namenili, da bo zlata. "Dopuščam, da je imela vmes prste tudi sreča. Kaj pa lahko rečeš, ko spremljaš takšno generacijo nogometašev na enem mestu," je skromno poudaril 68-letnik, ki od letošnjega avgusta iz azijskega brezna rešuje singapurski nogomet.

ZASTRAŠUJOČI ENAJSTERICI 
Na svoj doprinos k domači reprezentanci je lahko možakar vseeno zelo ponosen, saj v velikih evropskih klubih igrajo številni rdeči vragi. Že bežen pogled na postavo reprezentance in njihovih največjih zvezdnikov razkrije, da gre za posebno skupino nogometašev, ki lahko prinesejo slavo državi, ki si od leta 1984 na evropskem prvenstvu ni sama zagotovila nastopa.

Prav po Euru 2000, ki sta ga skupaj z Nizozemsko gostili, se je začel preporod tako klubskega kot reprezentančnega nogometa. Sablonovi načrti in direktive so dosegli vse klube v profesionalnem belgijskem nogometu, vsi preostali klubi, tako polamaterski kot amaterski, pa so dobili finančno pomoč in podporo od dobička, ki so ga ustvarili v času evropskega prvenstva na svojih tleh. Tako se je začela zgodba belgijskega razcveta, kako se bo končala, pa še ni jasno. A kakšen naslov tu in tam zares ne bi bil presenečenje za državo, v kateri živi 11 milijonov prebivalcev in ima le 34 profesionalnih klubov v prvih dveh kakovostnih razredih.

Rdeči vragi so 14 let po seznamu zahtev, ki se je znašel v Bruslju, prvi na Fifini lestvici in neuradno veljajo za najboljšo reprezentanco na svetu. Morda je naziv najboljšega moštva vendarle malce pretiran, saj ni podkrepljen z najuspešnejšimi nastopi na velikih tekmovanjih, a tako pač je. Tudi čas se Belgijcem še ne izteka, saj imajo zelo mlado ogrodje reprezentance, ki lahko še vrsto let igra skupaj, poleg tega pa mlajše selekcije še naprej jahajo valove svobode in se s strumnim korakom bližajo vratom članske izbrane vrste. Morda pride novi Hazard, morda De Bruyne ali pa Lukaku in Benteke. Dokler bo sistem stal na trdnih temeljih, se nimajo ničesar bati. Niti tistih, ki jim jih bo drevišnji žreb namenil na evropskem prvenstvu prihodnje leto in ki bodo prvi stali nasproti Belgijcem, ki želijo na velikih odrih pokazati svojo kakovost in upravičiti naziv prvouvrščene nogometne sile na svetu.