Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
11.07.2015 19:03:01
Deli članek:

Messi: Kje si, prijatelj, ko te najbolj potrebujem

Reuters

Če njegova noseča žena ne bi potrebovala zdravniške pomoči zaradi vnetja mehurja, se najboljši nogometaš našega časa po nedeljskem udarcu v finalu južnoameriškega prvenstva sploh ne bi pojavil v javnosti.

Če odštejemo ta dogodek, je namreč povsem izginil z oči nogometnih krogov in se kot kakšna ranjena žival zavlekel v neznan brlog. Hkrati pa so, z izjemo nekaj sočutnih besed ob omenjeni bolezni, mediji neusmiljeno udrihali po njegovem hrbtu in v pekel spremenili njegov teden, v katerem so ga za nameček težili spomini na bolečo izgubo drugačne vrste.

Lionel Messi je v naših, novinarskih, vrstah imel zaupnika, pravzaprav je imel še precej več kot to. Prijateljstvo med nogometašem in novinarjem, sploh če gre za pisca in objekt njegovega pisanja, je izjemno težko izvedljiva reč. Že na zelo osnovni ravni lige, kakršna je na primer slovenska. Kaj šele na globalnem odru vsemogočnosti, ki jo s seboj nosi najboljši igralec sveta, o katerem milijoni nogometnih poročevalcev po vsem svetu pišejo, ne da bi ga kdaj zares srečali, kaj šele z njim imeli resnejše stike, kaj šele ga osebno poznali.

Da sploh ne govorimo o tem, da bi on poznal in v vsaki situaciji prepoznal njih. Ali nas, da ne bo kakšne nepotrebne pomote. Že mnogi nogometaši na nekoliko nižji ravni vam bi lahko povedali, da zunaj krogov tega športa pravega prijatelja sploh nimajo in da bi ga nazadnje imeli v novinarskih vrstah. Messi pa ga je kot najboljši, največji in najbolj slaven imel. In to zelo dobrega, zelo intimnega.

S Jorgejem Lopezom, ki so ga v Argentini vsi poznali po vzdevku Topo, sta se spoznala, ko je bil eden popoln novinarski začetnik, odgovoren za zgodbice o igralcih iz mladinskih kategorij, drugi pa je bil natanko to, torej eden od teh igralcev. A seveda ne kakršenkoli.

Lionel je kazal brezmejen potencial, prav Lopez pa je bil tisti, ki se je sredi dvajsetih let svojega življenja nad najstniškim rojakom najbolj navduševal. Spremljal je vsak njegov korak, se z njim srečeval in tudi dosegel objavo prvega pravega intervjuja z občudovanim nogometašem v nacionalnem mediju. Mimogrede, poleg tega, da je bil zgodovinski že sam po sebi, temu intervjuju posebno mesto pripada tudi zato, ker je mladi Jorge v uvodu kot prvi zapisal, da se je pogovarjal z bodočim najboljšim nogometašem na svetu.

Ta zapis je predvsem v Argentini z leti postal slaven, prav tako z leti pa se je (a ne zaradi zapisa in njegovega pomena) razvilo izjemno pristno prijateljstvo, ki ga ni ogrozila niti Leova svetovna slava. Ravno nasprotno, ves čas je raslo in se utrjevalo. Kot vedo povedati Lopezovi sodelavci in znanci, je novinar ostal izjemno profesionalen, njun odnos prav tako, seveda pa je edinstvena povezava z najboljšim nogometašem sveta Jorgeja ves čas postavljala nad vse druge, mu omogočala prav poseben status in mu tudi zagotavljala zelo dobro (še toliko bolj za južnoameriške razmere) novinarsko življenje.

Reuters


ŠE TEŽJE TAKRAT IN ŠE TEŽJE ZDAJ
Ne le, da je postal eden od vodilnih in najbolj izpostavljenih piscev na straneh kultnega argentinskega športnega dnevnika Ole, v skorajda nogometnem poslu si je njegove ekskluzivne usluge za prostor celotne Evrope zagotovil katalonski športni dnevnik Sport. Ta si je seveda želel prav posebnega dostopa do nogometaša, ki je kajpak postal prvi zvezdnik Barcelone ter posledično najpomembnejši prodajni izdelek.

Seveda ga je tudi dobil, v letih po sklenitvi sodelovanja je zaradi tega dostopa pometel s konkurenco, med lanskim svetovnim prvenstvom pa je bil Lopez tako kot štiri leta prej na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki v službi obeh. Iz Brazilije je poročal tako za Ole kot za Sport in se tudi pozno ponoči še vedno trudil za oba, ko je postal tragična žrtev brazilskega prometnega nesmisla.

Podpisani pod to besedilo se je na norih brazilskih cestah za vas kar štiri tedne trudil kot voznik najetega avtomobila in ga občasno še vedno oblije hladen pot, ko pomisli, kaj vse je bilo, in predvsem, kaj vse bi lahko bilo. Lopez se je prepustil izkušenejšim domačim voznikom in uporabljal taksi, vendar nihče ne bi mogel preprečiti tragične nesreče, ki ga je doletela, ko je argentinsko reprezentanco v São Paulu spremljal na polfinalnem srečanju z Nizozemci.

Morda se spomnite, da je taksiju cenjenega kolega presekal pot mladoletnik v ukradenem vozilu, ki je bežal pred policijo. Rešitve ni bilo in žena je ostala brez moža, hčerka brez očeta, Messi pa brez prijatelja, ki mu je menda zaupal bolj kot komurkoli. Zagotovo bolj kot komurkoli v krutem svetu nogometa in posla okoli njega, zaradi česar je Lionela dogodek močno, zelo močno pretresel.

Umrlemu prijatelju je posvetil tedanjo polfinalno zmago in bil dodatno strt, ker mu ni mogel posvetiti tudi težko pričakovanega naslova svetovnega prvaka. Ko se je Argentina na vrh sveta zavihtela nazadnje, se Messi sploh še ni rodil, Lopez je bil star enajst let in slavje na mundialu v Braziliji je bilo velika želja obeh.

 Jorge se je pričakovanega finala v Riu de Janeiru veselil bolj kot česarkoli, nastop te vrste na "sovražnem" brazilskem ozemlju bi mu seveda pomenil še toliko več, a mu ogled tekme na stadionu Maracana na žalost ni bil usojen. Kdor Messija pozna vsaj približno dobro, zagotavlja, da mu je bilo zaradi tega po porazu z Nemčijo še težje, in ta zagotovila zagotovo ne morejo biti daleč od resnice. Tako kot daleč od resnice ne morejo biti trditve, da nekaj zelo podobnega doživlja tudi v teh dneh.

BOJ ZA PRAVICO IN ŽELJA PO USPEHU
Lionel prijatelja, ki je za nameček soimenjak njegovega očeta, v nobenem primeru ne bi pozabil in prebolel nikoli, kaj šele da bi ga lahko v letu dni. Boleč spomin je še toliko bolj živ, ker je Messi med tistimi, ki se še vedno trudijo za pravico. Med zelo izpostavljenimi je Josep Guardiola, ki ga je ob obračunu Barcelone in Bayerna v ligi prvakov zaradi tega truda Uefa celo kaznovala, aktiven je tudi trener Atletica Diego Simeone, ki je – morda se spomnite – o moževi smrti na enem od družabnih omrežij nehote obvestil ženo, prav tako športno novinarko.

Za kakšno pravico gre? Brazilija je, če se vrnemo k njenemu prometu in k našemu hladnemu potu, zelo čudna država, v kateri jo ob prometnih nesrečah vsi vpleteni razen žrtve odnesejo najbolje, če se nezgoda konča s smrtnim izidom. V preostalih primerih so procesi precej bolj kompleksni in tudi finančno bolj zapleteni, zaradi česar je v vsej bizarnosti tega dejstva smrt za večino najboljši scenarij.

Po tej bolni logiki jo je družina umrlega novinarja odnesla zelo slabo in od brazilske države ni dobila ne zadoščenja ne česarkoli drugega, kar vplivni zvezdniki želijo spremeniti. Tako je Messi v zadevo ostal vpet celo bolj, kot bi si morda želel, ob tem pa je vse leto preživel v veliki želji, da bi tik pred obletnico prijatelju posvetil neko drugo zmago, neko drugo lovoriko.

Že tako ali tako si je neskončno želel postati južnoameriški prvak, s čimer bi prekinil tako 22-letno argentinsko sušo kot lasten urok, zaradi katerega je moral slišati in prebrati že marsikatero krepko. V Čilu je bil menda še bolj motiviran kot kadarkoli, ker je zraven slišal prijateljev glas in mu je na vsak način želel ugoditi. Ponovno mu ni uspelo.

Finale v Santiagu je sicer odigral bolje od finala v Riu, kjer je bil precej neviden in je tudi nespretno (sploh za svoje standarde) zapravil eno najlepših (čeprav nikakor ne najlepšo) argentinskih priložnosti. Vseeno pa je tudi pred slabim tednom dni v boju s čilsko izbrano vrsto pokazal izrazito premalo (sploh za svoje standarde) in pod črto Argentino še enkrat pustil na cedilu. V romanu nerazumljivega prepada med vsemogočno klubsko in povsem drugačno reprezentančno podobo istega nogometaša je dodal še eno poglavje, poklapan obležal na tleh, se s sklonjeno glavo sprehodil mimo lovorik in povsem strt praktično izginil.

GLAS RAZUMA IN PRAVI SOGOVORNIK
Čeprav mu je nekaj tednov prej nogometni svet kot že tolikokrat v karieri ležal pred nogami, se mu je preteklo nedeljo njegov svet v veliki meri podrl. Čeprav je Barcelono s fantastičnimi predstavami popeljal do vseh mogočih naslovov in konkurenco na čelu s Cristianom Ronaldom ponovno pustil daleč za seboj, so ga dogodki v Santiagu potolkli in mu povsem pokvarili poletje.

Kako bi se ob tem odzval Topo, kot ga je klical tudi Leo? Zagotovo bi bil kritičen do igre argentinske izbrane vrste in brez dvoma tudi do Messijevega nastopa. Ne bi bilo prvič, novinar je, kot že rečeno, znal ostati pravi profesionalec. Pri tem pa zagotovo ne bi pozival k odvzemu kapetanskega traku in razpredal o morebitni prekinitvi zvezdnikove reprezentančne kariere. Pa ne zaradi prijateljskih vezi, temveč zaradi neizpodbitnega dejstva, da gre v primeru teh pozivov in tega razpredanja za izrazito pretiravanje.

Glas razuma govori drugače, Lopez bi ta glas zagotovo spravil v javnost in v poplavi preveč besnih novinarjev bi Messi tak glas zagotovo potreboval. Seveda je enačbo nekako treba rešiti, prepad je nelogičen, nerazumljiv in v marsikaterem pogledu tudi nesprejemljiv. Argentinski obup je upravičen, želja osvajati lovorike z najboljšim igralcem, kakršen nastopa v dresu Barcelone, je seveda povsem umestna.

Toda naj bo enačba še tako zapletena in odgovori še tako skriti, Messi si zagotovo želi najboljše in kakršnekoli hujše obtožbe so precej zgrešene. Kakšna menjava kapetana neki! Kakšna reprezentančna prekinitev neki! Lionelov zastopnik je imel prav, ko je govoril o čisti neumnosti, pokojni Topo bi ga zagotovo glasno podprl tako v argentinskem kot v katalonskem časniku, ob tem pa bi nogometnemu prijatelju zagotovo dal tudi nekaj, kar potrebuje še bolj.

Kljub kritiki bi, ko bi ugasnile medijske luči in ko bi službi postavila ob strani, sedla za isto mizo in se pogovorila tako, kot sta se menda velikokrat po neuspehih na Copa Americi leta 2007, na svetovnem prvenstvu leta 2010 in ponovno na južnoameriškem prvenstvu (za nameček na domačih, argentinskih tleh) leta 2011. Že po lanskem neuspehu se seveda nista mogla pogovoriti in po letošnjem kajpak prav tako ne. Zagotovo lahko verjamemo tistim, ki pravijo, da je Messi ta pogovor pogrešal še bolj kot karkoli in da ga je v zelo težkem tednu, ki se izteka, njegova odsotnost potrla. Sploh ko je v četrtek prišla obletnica brazilske nesreče in je bilo še nekoliko težje kot ob njenem pričakovanju.