Nogometaši belega baleta so praktično od prvega dne v letu 2015 neprepoznavni. Razen občasnih prebliskov, kakršen je bil na primer tisti na prvi tekmi osmine finala najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja v Gelsenkirchnu, ko so proti Schalkeju slavili z 2:0, ali pa kanonada, ki so jo uprizorili na začetku aprila proti Granadi, ko so na domačem Santiagu Bernabeu nebogljenim gostom zabili neverjetnih devet zadetkov – od tega jih je pet dosegel Cristiano Ronaldo –, so bile njihove igre daleč od takšnih, kot bi jih pričakovali od kraljevega kluba.
Zmagovali so predvsem ob obilici sreče in enkrat se je ta sreča morala končati. O formi, s katero so na začetku sezone preprosto navduševali, ko so zlahka premagovali svoje tekmece in postavljali rekord za rekordom po številu zaporednih zmag – nanizali so jih 22, v nevarnosti je bil celo absolutni rekord Ajaxa iz časa legendarnega Johana Cruyffa, 26 –, že dolgo ni več ne duha ne sluha.
Zdaj so realnost Reala veliko slabši rezultati, sramotni porazi, kakršen je bil tisti na povratni tekmi lige prvakov s Schalkejem, in izpadi, kakršen je bil tisti v španskem pokalu proti mestnemu tekmecu Atleticu ali pa ne nazadnje tisti sredin v ligi prvakov proti Juventusu.
Carlo Ancelotti je prav zaradi zadnjega poraza s svojimi varovanci postal tarča posmeha. Ne zato, ker bi bil izpad v polfinalu lige prvakov proti klubu, kakršen je Juventus, nekaj sramotnega, ampak predvsem zato, ker so se Madridčani na ves glas veselili takoj po koncu žreba v Nyonu, ko so izvedeli, da so za nasprotnika dobili črno-bele iz Torina.
Saj veste, kaj pravijo za karmo, in v primeru kraljevega kluba se je še enkrat izkazalo, da ta rek popolnoma drži. Smele, preveč optimistične napovedi so se jim vrnile kot bumerang, stara dama iz Torina je arogantnim Madridčanom hitro zbrisala nasmeške z obrazov. Jasno, tarča posmeha so nogometaši belega baleta postali tudi zato, ker so bili na tekmi z Juventusom v vlogi velikega favorita, a so na koncu povsem zasluženo izpadli.
Norčevanja na eni in velikih kritik na drugi strani po sredinem remiju, ki je pomenil izpad iz najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja, so bili deležni pravzaprav vsi nogometaši, pa tudi trener Carlo Ancelotti. Italijanski strokovnjak na klopi belega baleta je imel sicer na klopi za rezervne nogometaše samo dva ofenzivno usmerjena igralca, toda po izenačenju Juventusa na 1:1 se je odločil ukrepati le enkrat in tako na zelenico poslal le eno zamenjavo, pa še ta ni bila najbolj logična.
Resda je bil Karim Benzema v zadnjem času poškodovan, toda v trenutku, ko je Real nujno potreboval vsaj en zadetek, da bi si izboril vsaj podaljške, je bila menjava Francoza s Javierjem Hernandezom nekoliko nenavadna. Še bolj čudno je bilo, da Ancelotti, ko je videl, da mu teče voda v grlo, ni poskusil še z mladim Jesejem, ki je v Realovo moštvo že velikokrat vnesel pravo živahnost.
Kritike so bile uperjene tudi v prvega zvezdnika ekipe Cristiana Ronalda, ki je sicer zabil vodilni zadetek iz enajstmetrovke in po doseženem golu na krilih novega odmerka samozavesti še nekajkrat nevarno zapretil, toda v nadaljevanju tekme je bil povsem neviden in mnogi zlobni jeziki so zatrdili, da se to Portugalcu preprosto zgodi prevečkrat, da bi se ga sploh lahko primerjalo z Lionelom Messijem, ki v kritičnih trenutkih praviloma sam prevzame odgovornost.
Znova je bil popljuvan tudi Gareth Bale, ki se je sicer trudil, a se je vnovič izkazalo, da Valižan ni vreden niti tretjine denarja, ki ga je zanj odštel kraljevi klub. Zapravil je številne priložnosti, po koncu tekme pa je moral poslušati še mnoge žaljive komentarje izjemno nezadovoljnih navijačev.
Ti so bili sicer med tekmo prizanesljivi do vratarja in kapetana moštva Ikerja Casillasa, ki so mu namenili tudi nekaj zelo spodbudnih transparentov, a čeprav je španski čuvaj mreže svoje delo opravil solidno, je tik pred koncem obračuna s črno-belimi postal tarča številnih zbadljivk. Njegovo izvajanje avta tik pred koncem tekme je na najboljši možni način opisalo Ikerjevo – in ne nazadnje tudi Realovo – sezono. Bilo je nespretno in izjemno komično.
A če ste mislili, da je bil vratar belega baleta zaradi svojega zares neverjetno neposrečenega izvajanja avta najbolj zasmehovan, ste se pošteno zmotili. Ljubitelji nogometa – jasno, razen najzvestejših navijačev Reala – se veliko bolj kot Casillasu smejejo upravi kraljevega kluba, ki je pred začetkom letošnje sezone za 20 milijonov evrov v Juventus prodala odličnega mladega Alvara Morato.
Namesto, da bi 22-letnega napadalca obdržali v svojih vrstah in mu ponudili več priložnosti za dokazovanje, kar bi si Morata zagotovo zaslužil, so se odločili za prodajo svojega otroka, denar od prodaje pa so – ob jasno silnih dodatnih milijonih – vložili v nakup novih superzvezdnikov. In kot se je izkazalo, so še enkrat naredili ogromno napako. Morata se je namreč na obeh tekmah proti svojemu (skoraj) matičnemu klubu vpisal med strelce in bo tako 6. junija v Berlinu edini nogometaš, ki bo imel priložnost, da dvakrat zapored osvoji naslov v ligi prvakov.
Kaj pa preostane Realu? No, v prvi vrsti lahko priznajo napako in za 30 milijonov evrov – to jim omogoča klavzula v pogodbi – izgubljenega sina vrnejo na Santiago Bernabeu, potem pa morajo rešiti še kar nekaj kadrovskih vprašanj. Med drugim morajo ugotoviti, ali je Carlo Ancelotti še primeren za vodenje moštva – ali bi bilo vajeti bolje zaupati komu drugemu, veliko se govori o Zinedinu Zidanu – in se odločiti, ali je Gareth Bale vreden svojega denarja ali bi ga bilo nemara bolje prodati zdaj, ko številni klubi zanj še želijo plačati mastno odškodnino.
