Med tremi velikani, ki spadajo v sam vrh evropskega nogometa, je bil videti kot malček, čeprav glede na svojo zgodovino in dosežke iz preteklosti – pa tudi sedanjosti, ko mu v Italiji ni para – to zagotovo ni bil. A v družbi Barcelone, Bayerna in Real Madrida Juventusu praktično nihče ni pripisoval resnejših možnosti, da bi se po dveh tekmah v polfinalu znašel na finalu najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja v Berlinu.
Še pred plesom kroglic v Nyonu so staro damo iz Torina posmehljivo uprizarjali kot nemočno zebro, na katero prežijo trije krvoločni levi, ali pa kot brhko dekle v baru, s katerim želijo v posteljo vsi fantje. Ko je Gianni Infantino nato s sodelavci črno-belo italijansko ekipo namenil belemu baletu, v Madridu niso skrivali navdušenja. Bili so namreč prepričani, da bodo z Italijani opravili zlahka in da bodo v nemški prestolnici lahko naskakovali dosežek, ki od leta 1992 oziroma od novodobne, prenovljene lige prvakov ni uspel še nobenemu klubu – da bodo na vrhu evropskega klubskega nogometa dvakrat zapored.
A pri kraljevem klubu so se v svojem računanju ušteli, saj so imeli Massimiliano Allegri in njegovi varovanci drugačne načrte. Čeprav so bili v vlogi popolnega avtsajderja, so v črno-belem taboru vedeli, da se bodo najlažje merili prav z Realom. Njihova moč je z začetkom leta 2015 namreč splahnela, njihova odlična forma, s katero so v prvem delu sezone rušili vse pred seboj, je izginila in Madridčani so se od januarja naprej mučili ter zmage dosegali prej z veliko mero sreče kot z zares dobrimi igrami, s katerimi bi razbili svoje tekmece.
Hkrati s slabšo formo so se pri Juventusu zavedali, da je Real zanje idealen – kolikor je to sploh lahko bil – nasprotnik tudi zaradi njihovega načina igre. Bayern in Barcelona sta ekipi, ki veliko bolj "meljeta" nasprotnika kot nogometaši belega baleta. Črno-beli pa so imeli v rokavu še enega aduta, povezanega z državnim prvenstvom. Torinčani so si namreč nov naslov državnega prvaka praktično – ne teoretično – zagotovili že pred časom, kraljevi klub na drugi strani pa je do konca prejšnjega tedna, ko je, tako se zdi, dokončno izgubil možnosti za naslov španskega prvaka, bíl zahtevno bitko z Barcelono.
Zaradi rešenega statusa v državnem prvenstvu so se nogometaši Juventusa lahko osredotočili le na polfinale lige prvakov, kjer je bilo za črno-bele v igri veliko več kot samo finale lige prvakov. V igri je bila dokončna povrnitev ugleda kluba, ki ga je po znameniti aferi Calciopoli leta 2006 v veliki meri izgubil. Še bolj kot za povrnitev ugleda samega kluba pa je Juventus igral za povrnitev ugleda in časti italijanskemu prvenstvu, ki je bilo od mnogih ljubiteljev najpopularnejše igre na svetu že pozabljeno ali pa vsaj tarča posmeha.
Velikokrat je bilo slišati, da je italijanskim moštvom v Evropi odklenkalo, da bo serie A počasi izpadla iz druščine najboljših petih lig na svetu, da od italijanskega prvenstva nista boljši samo španska in angleška liga, temveč tudi nemška in celo francoska. Po tem, ko so Italijani v letošnji sezoni v obeh evropskih pokalih imeli kar tri svoje predstavnike v polfinalu, so kritike malce potihnile, zdaj, ko je Juventusu uspel pravi podvig, pa bodo po vsej verjetnosti ugasnile.
Z dvema odlično odigranima tekmama proti Realu pa stara dama iz Torina ni povrnila ugleda samo ligi, temveč tudi sebi. Ne glede na to, kako se bo razpletla finalna tekma 6. junija v Berlinu proti Barceloni, so se črno-beli v evropskem – in svetovnem – merilu znova umestili tja, kjer so nekoč že bili. Ob bok najboljšim evropskim ekipam.
Po tem, ko so izločili Madridčane, bodo Torinčani znova resni pretendenti za naslov evropskega prvaka v naslednjih letih, njihove uvrstitve v polfinale ne bodo več presenečenje, kroglica z njihovim imenom pa ne bo najbolj zaželena v kakršnemkoli žrebu.
Z zmago nad kraljevim klubom pa so črno-beli dokazali še veliko več kot to, da se v Italiji še vedno igra dober nogomet in da so italijanske ekipe še zmeraj konkurenčne. Vnovič so dokazali, da Italijanov preprosto nikdar ne smemo odpisati, da italijanska moštva znajo tekmovati in da so italijanski strategi – Massimiliano Allegri si povsem zasluži pohvale, s katerimi ga v teh dneh zasipavajo – neverjetno premeteni, saj znajo s taktično dovršenostjo premostiti še tako visoko oviro.
Poleg tega pa je Juventus pokazal, da je tudi z ne tako megalomanskimi nakupi mogoče sestaviti izjemno konkurenčno ekipo. Da ne bo pomote, seveda so tudi črno-beli za nakupe novih nogometašev zapravili številne milijone, a vseeno so za okrepitve porabili neprimerno manj denarja od drugih treh polfinalistov s tekmecem Torinčanov Realom na čelu.
In prepričani ste lahko, da bi si kraljevi klub v svojih vrstah želel imeti marsikaterega nogometaša črno-belih. Od čudežnega dečka Paula Pogbaja, Artura Vidala ali Carlosa Teveza pa vse do njihovega krvnika Alvara Morate, sicer njihovega izgubljenega sina.
