Ima PSG preprosto smolo z žrebom? Do neke mere jo ima zagotovo, na trenutke se zdi, kot da ga prej ali slej doleti Barcelona. Toda res le do neke mere, kajti po vseh teh letih in po vseh teh nakupih bi francoski prvak preprosto moral doseči točko, na kateri bi bil katalonskemu velikanu konkurenčen. Pa ne le, da je ni, temveč je bil na dveh tekmah letošnjega četrtfinala od nje oddaljen kako svetlobno leto.
Predvsem ob spremljanju povratnega srečanja je bilo komaj mogoče verjeti, kako je lahko neka ekipa s takimi ambicijami in s tako goro vloženih finančnih sredstev nebogljena na način, na kakršnega so bili nebogljeni gostje izpod Eifflovega stolpa. PSG niti pomotoma ni bil sposoben igrati enakovredne vloge, kaj šele da bi lahko zagrozil s preobratom, potem ko si je tudi zanesljiv poraz na domačem srečanju zaslužil v popolnosti.
Deloval je do skrajnosti ubogo, in to je ne glede na (ne)srečo z žrebom preprosto nesprejemljivo. V prvem poskusu bi kaj takega še bilo mogoče sprejeti, a Parižani s katarskimi lastniki poskušajo že kar nekaj časa in v tem času bi preprosto morali prehoditi daljšo pot. Denimo pot, po kateri neki skupek drago plačanih nogometašev postane prava ekipa, sposobna vsaj spodobnega boja z najboljšimi.
Ali pa pot, na kateri neko moštvo doseže taktično zrelost, s katero se zna prilagajati na različne nasprotnike in vsaj v manjše težave (ali vsaj na prag njih) spraviti kateregakoli med njimi. Barcelona gor ali dol, tudi proti njej je mogoče igrati, mogoče ji je zagroziti in mnogi to zelo dobro znajo. PSG niti približno. PSG nima kvalitete moštva (ne posameznikov, moštva), da bi se z Barco lahko spopadel frontalno, in nima ničesar, s čimer bi se jo lahko lotil na taktični ravni.
Čeprav so s svojimi nakupi na domači sceni dosegli veliko in tudi na mednarodni klubu povrnili določen ugled, ni praktično nobenega dvoma, da so katarski lastniki kupovali preveč po dolgem in počez, s premalo razmišljanja o kompatibilnosti, sobivanju, organizaciji, moštvenem duhu in še čem s podobnim predznakom. Pri tem pa so nekaj časa delovali v pravi smeri, kar zadeva trenersko vodstvo, in bili s Carlom Ancelottijem prepričljivo najbližje temu, kar tudi na mednarodni sceni želijo biti.
V nobenih okoliščinah ne more biti sprejemljiv položaj, v katerem je bil PSG od vsaj minimalnih možnosti za napredovanje oddaljen do te mere, da se je Barcelona v marsikaterem pogledu celo krivično znašla v drugem planu. Tudi na teh straneh. Francoski prvak je vzpostavil stanje, v katerem o Barci sploh nima smisla razpravljati, kajti njen dosežek je tako zelo samoumeven, tako zelo logičen, tako zelo neizbežen. Pa nikakor ne bi smel biti in tega ni mogoče spremeniti.
Naj v Parizu govorijo, kar hočejo, tega ne bi spremenil niti zgodovinski trojček, ki ga naskakujejo na domači sceni. Ligaški pokal so že osvojili, so v finalu bolj prestižnega pokalnega tekmovanja, v prvenstvu pa so sicer na drugem mestu, a imajo stvari v svojih rokah.
Če bodo zmagali tako na naslednji tekmi rednega kroga kot na zaostalem srečanju, bodo prehiteli Lyon in prevzeli vodstvo, tako da se trojna krona resnično zdi povsem realna. In marsikdo se bo z njo verjetno res potolažil. A bo, tako smo prepričani, s tem zgolj tiščal glavo v pesek.
