Zdelo se je, da bo šlo v torek zvečer v Münchnu na nož, da se bodo kresale iskre in da bo za spremljanje razpleta treba imeti zelo močno srce, namesto tega pa smo videli tekmo, ki bi jo brez težav lahko spremljala celo najbolj ogrožena skupina srčnih bolnikov. Kljub zaostanku s prve tekme je Bayern v polfinale lige prvakov napredoval z velikansko lahkoto, ob čemer se zdi, da je bilo v preteklih dneh precej stvari odveč.
V nekem trenutku se je, tam nekje ob koncu preteklega tedna, zazdelo, da se dogajajo tektonski premiki. Celo z zelo dobro nogometno razgledanostjo in solidnim vpogledom v drobovje dogajanja je bilo mogoče dobiti občutek, da je eden največjih evropskih klubov v težavah in da njegova izjemna ekipa prihaja na nekakšno prelomnico.
Pa ne samo medijski. Zelo se je razburil omenjeni Guardiola, ki ga je ob živce spravila kombinacija nepričakovanega poraza in številnih poškodb, zaradi katerih se je odločil za šokanten napad na klubsko zdravniško službo. Saj veste, Katalonec je javno pokazal s prstom na domnevno slabo delo medicinskega osebja, zaradi česar so se kot častni profesionalci poslovili trije zdravniki in zaradi česar se je zdelo, da so se odnosi znotraj kluba pošteno skrhani. Po nekaterih ocenah celo do te mere, da načrtovano Guardiolovo sedenje na bavarski klopi v prihodnji sezoni ni več delovalo neizbežno. Celo daleč od tega.
Katalonec je sicer poudarjal, da njegov izpad in nadaljnje sodelovanje nista povezana, toda v danih okoliščinah ni bil najbolj prepričljiv. Vsaj ne na prvo žogo. Na prvo žogo je bilo videti, kot da je mogoče vse in kot da je na pomolu resnično nekaj zelo velikega. Že tedaj pa je malo boljši premislek ponujal drugačno sliko. Z zagotovljenim novim državnim naslovom si je Bayern privoščil le en spodrsljaj, pa še to na tekmi, ki je po logiki tekmovanja ponujala popravni izpit.
In naj je bil ta spodrsljaj še tako nepričakovan, se ob omenjenem premišljevanju ni bilo mogoče znebiti občutka, da so bili vsi odzivi pretirani. Tako na Guardiolovi strani kot na strani medijev, ki so zgodbo seveda pograbili z vsemi razpoložljivimi rokami in v viharju začeli jezditi na valovih. Bolj ko je človek razmišljal, bližje je bil sklepu, da ne gre za pravi vihar, temveč za tisti pregovorni.
Kljub odsotnosti žrtev resnično številnih poškodb zato pred povratno tekmo ni bilo mogoče napovedati česa zares dramatičnega, kaj šele prelomnega. V zraku je bila sicer določena mera negotovosti in v tej luči je srečanje v Münchnu obljubljalo precej več kot samoumevno napredovanje Barcelone na drugi torkovi tekmi.
Ne bomo vas prepričevali, da smo predvideli dogodke na torkovi tekmi. Nikakor jih nismo, presenetila sta nas tako popoln portugalski zlom kot bavarska rušilnost. A če bi morali pred tekmo v popolni neodvisnosti od opravljanja svojega poklica staviti lasten denar, bi ga stavili na to, da je dejansko šlo za vihar v kozarcu vode in da se bo na tem srečanju to pokazalo. Oziroma za vihar v kozarcu piva, če rek uporabimo v nekakšni bavarski različici.
In res. Serijski nemški prvak je napredoval celo s presenetljivo lahkoto in ne moremo si pomagati, da se nam ne bi smilili tisti trije nesrečni zdravniki. Prepričani smo, da so postali častne žrtve Guardiolove pretirane reakcije, s katero je stresel srd ob … Težko je verjeti, da ob zdravniškem delu, ki bi bilo resnično slabo. Gre za tako izkušene posameznike na tako uglednih mestih, da je serijo poškodb verjetno mogoče pripisati predvsem veliki smoli.
Kdo ve, morda bodo odgovorni sčasoma to spoznali in zelo verjetno krivico popravili. Kar zadeva tekmovalni vidik, pa so stvari popravljene že zdaj in o naravi viharja ne more biti niti najmanjšega dvoma. Šlo je za zdrahe brez pravega razloga in brez prave podlage, vreme v kozarcu je po navdušujočih teniških 6:1 ponovno čudovito, gladina ječmenovega eliksirja pa popolnoma mirna.
