Pokazal je, da nogometno obubožana Italija ni dobila zgolj simboličnega udeleženca četrtfinala, temveč v nasprotju s stanjem v državi premore odlično sestavljeno in odlično vodeno ekipo, ki bi utegnila odigrati vidno vlogo. Morda celo vidnejšo, kot si mislite.
Naj si bomo na jasnem, zgodba o napredovanju torinske stare dame v današnji žreb četrtfinalnih parov najbolj prestižnega klubskega tekmovanja ima tudi nemški vidik. Nezanemarljiv, celo zelo pomemben. Čeprav bi bili za dobro slovenskega zvezdnika Kevina Kampla pripravljeni za trenutek obrniti hrbet profesionalnosti in si želeti, da bi bila realnost drugačna, je podoba dortmundskih črno-rumenih preprosto obupna.
Kot rečeno, ta dejstva je treba upoštevati in italijanskemu udeležencu četrtfinala preprosto ni mogoče zapeti hvalospevov brez tega zadržka. Mu jih pa, o tem ne more biti niti najmanjšega dvoma, vsekakor moramo. Tako kot mu jih je vsa Italija, a tudi nemški mediji in širša evropska javnost. Ne glede na nasprotnika in njegovo podobo je trikratni zaporedni italijanski prvak napredoval na način, ki ga je zagotovo sposobna le ekipa, vredna občudovanja. Juventus je bil zelo dober že na prvi tekmi na domačem igrišču, zaslužil bi si več od minimalne zmage 2:1 in bi z nekaj več sreče to tudi dobil.
Predvčerajšnjim pa je bil pod pritiskom nove italijanske evropske ničle preprosto odličen, in sicer od uvodnih minut, v katerih je povedel (ter v skupnem seštevku povišal prednost), do veličastnega zaključka. Bil je v vseh pogledih neprimerno boljša ekipa, ki je bila s trdno obrambo, dobro organizirano zvezno vrsto in učinkovitim napadom na čelu z izjemnim Carlosom Tevezom za nemškega predstavnika preprosto nedosegljiva.
Za nameček pa je navdušila s kadrovsko in taktično prilagoditvijo, v katero jo je prisilila poškodba najboljšega posameznika v letošnji sezoni Paula Pogbaja. Četudi je ostal brez svojega prvega moža, Juve ni popustil niti za drobec in je bil s spremenjeno postavitvijo celo še bolj trden ter težje premagljiv. Kar vprašajte Kampla, ki je imel podobno kot njegovi soigralci po teh spremembah še precej večje težave in se je v njih povsem izgubil. Pravzaprav je bilo ob vsem tem končnih 3:0 še najmanj, kar je stara dama lahko iztržila, bolj realno sliko dogajanja na največjem nemškem stadionu pa bi v svet poslala še višja zmaga.
Ta, ki so vendarle obstajala, so bila v zadnjih letih skoraj v popolnosti vezana prav na Juventus, ki je ob serijskih uspehih na domači sceni in z za Italijo vzorno organizacijo kluba izrazito izstopal. So pa bila tako zaradi splošne italijanske podobe kot zaradi spodrsljajev stare dame kot edine vsaj približno konkurenčne preostanku Evrope resnično minimalna. V takih razmerah je aktualni zasedbi torinskega velikana uspelo nekaj zelo pomembnega.
Ne samo da je stari dami v zelo težkih razmerah, v katerih italijanski klubi že na domači sceni po pravilu izgubljajo tla pod nogami, uspelo sestaviti še močnejše moštvo kot v prejšnjih sezonah. Zdi se, da je to moštvo tudi dozorelo za evropske razmere in da ima po poletni trenerski menjavi boljše vodstvo. To ne pomeni, da je italijanski selektor Antonio Conte, ki je Juve popeljal do treh zaporednih naslovov, slabši trener od naslednika na klopi stare dame Massimiliana Allegrija.
Pri tem pa ne mislimo le na korak v primeru sreče z žrebom, ki je Juventusu prinesel Monaco in ga spremenil v favorita za napredovanje v polfinale. Prav mogoče je, da je tak Juventus sposoben tudi koraka prek katerega od največjih, najbogatejših in najmočnejših ter morda celo enakovrednega (ali vsaj relativno enakovrednega) boja za nastop v velikem berlinskem finalu. No, morda nas je s to besedno zvezo zaneslo nekoliko predaleč.
Toda ne moremo se znebiti občutka, da črno-beli sredi najslabšega obdobja italijanskega klubskega nogometa resno spominjajo na najboljše italijanske ekipe iz preteklosti. Morda ne ravno iz tistega obdobja italijanske prevlade, zagotovo pa iz obdobja, v katerem so Italijani s specifičnim pristopom uspešno kljubovali realno nekoliko močnejših zasedbam iz drugih držav.
