Ko se nato začne zares, taktični dogovor velikokrat že po nekaj minutah pade v vodo, in kar sledi, bi bilo težko opisati z besedami. Najprej se vsi kot ponoreli podijo za žogo, nato se tisti, ki so slabše telesno pripravljeni, zadihani "zasidrajo" v obrambo in od tam delijo "pametna" navodila soigralcem, nekdo pa ves čas stoji v napadu in kot obseden krili z rokami, naj mu vendarle podajo žogo. Skratka, na šolskem igrišču je taktika dokaj relativna stvar brez prave vrednosti, v resnem nogometu pa nekaj najbolj osnovnega, pomembnega in velikokrat tudi ključnega.
Slovenska reprezentanca je v svoji več kot dvajsetletni zgodovini uporabljala številne taktične sisteme. Nekateri so bili jasno uspešnejši od drugih, selektorje pa ni vedno vodila zgolj njihova osnovna ideologija, pač pa tudi sposobnosti in kvalitete nogometašev, ki so jih imeli na voljo.
Odkar na klopi spet sedi Srečko Katanec, je Slovenija večino tekem odigrala z vratarjem, štirimi branilci, petimi vezisti in enim napadalcem. 4-5-1 sodi med ene od osnovnih taktičnih postavitev v svetu nogometa,velja pa za bolj defenzivno usmerjeno.
Ker ima ekipa v takšni postavitvi zgoščeno vezno linijo, to tekmecu jasno otežuje napadalne akcije, kar se torej zdi idealna taktika za obračune z na papirju močnejšimi, kakovostnejšimi nasprotniki. Toda hkrati drži, da je v tej postavitvi napadalec precej osamljen, kar pomeni, da brez še dodatne pomoči soigralcev težko postori kaj konkretnega.
Vezno linijo v tej postavitvi je kakopak mogoče sestaviti na več drugačnih načinov. Na gostovanju v Litvi je recimo Slovenija igrala s tremi ofenzivnimi vezisti in dvema defenzivnima, v Estoniji pa je bilo ravno obratno. Mogoča je tudi formacija z le enim obrambno naravnanim vezistom in tako dalje in tako naprej.
Oslabljena vezna linija je imela ogromno težav z zaustavljanjem Švicarjev in tedaj je bil pravi čudež, da gostje tega niso izkoristili. Že ob polčasu je nato Zlatan Ljubijankić ostal v garderobi in Katanec se je vrnil k postavitvi 4-5-1. Ter prišel do želenega, Slovenija je slavila zmago, ki bi lahko bila ena ključnih v bitki za Euro 2016.
"Dobili smo še dodaten dokaz, da ne moremo igrati z dvema napadalcema," je po tekmi poudaril Katanec. Nas pa pred nadaljevanjem kvalifikacijskih bojev še kako zanima: ali pred prihajajočim obračunom s San Marinom spet razmišlja o postavitvi le z enim klasičnim napadalcem? Ali pa se po njegovi glavi poraja tudi misel o taktičnem eksperimentu?
Če kdaj, je zdaj jasno idealna priložnost za to. San Marino je nasprotnik, ki bi ga Slovenija morala premagati ne glede na taktično postavitev. No, čeprav to jasno ne pomeni, da lahko Katanec v igro "vrže" osem ofenzivnih nogometašev in kar pozabi na obrambo. Pa vendarle: ali je sistem 4-5-1 res pravi za tekmeca, ki se bo povlekel v obrambo in bo v napadu več ali manj neaktiven? Na "prvo žogo" bomo rekli, da kakopak ne.
Če je odgovor ne, kakšen je torej pravi? Jasno nam je, da mi nismo tisti, ki odločamo, to moč ima le Katanec. Lahko pa razmišljamo, kajne? In v tem trenutku nam največji oreh predstavlja vprašanje: kako streti ultra defenzivno postavitev San Marina?
Ne pozabimo na težave, ki jih je imela Slovenija proti Estoniji. Tedaj je bil Milivoje Novaković odrezan od igre, za kar so bili v prvi vrsti krivi vezisti; čeprav jih je bilo pet, nikakor niso znali prebiti estonskega zida. Sanmarinski bo zagotovo manj kakovosten, a bo bržčas še bolj izrazit.
Kreativnost bo ključna, potrebovali bomo torej čim več igralcev z idejo, z dobro podajo, z dobrim strelom. To branilci po navadi niso; bi se torej splačalo kakšnega žrtvovati? In morda zaigrati le s tremi zadaj? Ter ob tem na oba boka postaviti nogometaša, ki bi bila primarno ofenzivno usmerjena?
In tudi – ali Novakoviću ob bok postaviti Roberta Berića ali pa raje okrepiti linijo takoj za njim? Skratka: 3-4-3, morda 3-5-2, lahko 4-2-3-1 ali tudi 4-4-2 z rombom na sredini. Možnosti je več, katera pa je najboljša? Verjamemo, da je to vprašanje, ki si ga v zadnjem času postavlja tudi Katanec.
