Seveda so takšne napovedi, od kogarkoli pač prihajajo, prezgodnje. Zelo prezgodnje. Tudi če prihajajo iz ust velikega nogometnega strokovnjaka. Samo pomislite, koliko mladih, nadobudnih nogometašev je dobilo priložnost v mladinski ekipi Reala, Barcelone, Bayerna, Manchester Uniteda ali katerega drugega nogometnega velikana, pa ni nikoli zaigralo za prvo ekipo. Ali pa je celo dobilo priložnost v članskem moštvu, odigralo tekmo, dve, potem pa za njih nikdar več nismo slišali. Napake pri ocenjevanju delajo vsi, tudi največji strategi, ki imajo žilico za prepoznavanje kakovosti mladih nogometašev. Dela jih Arsene Wenger, dela jih Pep Guardiola, delal jih je tudi sir Alex Ferguson.
POSTALI SO ZVEZDNIKI
Cristiano Ronaldo
Uradno najboljši nogometaš na svetu je igral na prvem evropskem prvenstvu kategorije U-17 (pred tem so dve desetletji igrali v kategoriji U-16). S portugalsko mladinsko reprezentanco se ni uspel uvrstiti v polfinale, v svoji skupini je bila Portugalska tretja, za Švico in Francijo. Iz te portugalske generacije je odlična kariera uspela le Ronaldu.
Wayne Rooney
Na istem prvenstvu kot Ronaldo je igral tudi njegov nekdanji soigralec pri Manchester Unitedu Wayne Rooney. Jasno, takrat nista bila soigralca, Anglež je igral za Everton, Portugalec pa za Sporting iz Lizbone. Angleži so z Rooneyjem v napadu izpadli v polfinalu, ko je bila boljša Švica, v četrtfinalu pa so premagali Jugoslavijo.
Cesc Fabregas
Nekdanji zvezdnik Barcelone, Arsenala in zdaj Chelseaja je leta 2004 s špansko reprezentanco, v kateri so igrali tudi Gerard Pique, Javi Garcia, Capel in Granero, osvojil drugo mesto za Francijo, za katero so igrali Benzema, Menez, Nasri, Ben Arfa. Čeprav ni osvojil zlate medalje, je bil Španec izbran za najboljšega nogometaša turnirja.
Toni Kroos
Igral je na dveh mladinskih evropskih prvenstvih. Leta 2006 je z Nemčijo ob bratih Larsu in Svenu Benderju in Marku Marinu osvojil četrto mesto in bil izbran za najboljšega nogometaša turnirja, leto dni pozneje pa je z Nemčijo obstal v skupinskem delu tekmovanja, kljub temu pa je bil ob Victorju Mosesu prvi strelec turnirja.
Eden Hazard
S Cristianom Bentekejem sta bila glavni orožji belgijske mladinske reprezentance na evropskem prvenstvu leta 2007. Belgija je prišla vse do polfinala, kjer se je odlično upirala favorizirani Španiji z De Geo, Bojanom in Ignaciem Camachom, toda Španci so slavili po streljanju enajstmetrovk, na koncu pa osvojili naslov evropskega prvaka.
Paul Pogba
Vzhajajoča zvezda francoskega, evropskega in svetovnega nogometa je na evropskem mladinskem prvenstvu leta 2010 Francijo popeljala do polfinala, kjer so morali galski petelini priznati premoč Angležem. Pokopal jih je Connor Wickham, ki je zabil dva gola, tudi v finalu pa je bil prav Wickham junak Otočanov, ko je zabil odločilen gol proti Španiji.
Zakaj, je jasno. Da se mlad nogometaš prebije do statusa zvezdnika v krutem svetu najbolj priljubljene igre na svetu, potrebuje veliko več kot talent. Potrebna je delovna etika, volja, želja, potrebna je tudi sreča. Zato ne čudi, da je osip iz mladinske v člansko kategorijo ogromen in da uspe le odstotku ali dvema odstotkoma mladih nogometašev.
Za primer lahko vzamemo nogometaše, ki so v zadnjih letih zaigrali na evropskem prvenstvu kategorije U-17. Prvenstva v tej starostni kategoriji so se začela organizirati leta 2002, pred tem se je 20 let igralo v kategoriji U-16. Najuspešnejše države so Španija, Anglija, Rusija in Nizozemska, ki so slavile po dvakrat, če pa upoštevamo še naslove iz kategorije U-16, so absolutni rekorderji Španci, ki so od leta 1980 slavili kar osemkrat!
A tokrat se bomo posvetili samo evropskim prvenstvom kategorije U-17. To je kategorija, v kateri lahko nogometni strokovnjaki že predvidevajo, kateri nogometaši so iz pravega testa, kdo so diamanti, ki so vredni brušenja, in kdo so tisti, ki imajo velike možnosti, da jim uspe. Hkrati pa je jasno, da v tem času njihov razvoj še traja, da se lahko na njihovi poti do profesionalnega nogometaša zgodi še marsikaj in da takrat še nihče ne more biti stoodstotno prepričan, da bo nekomu uspelo.
In prav zato smo analizirali to starostno kategorijo. Že bežen pogled na kadre reprezentanc, ki so igrale na mladinskih evropskih prvenstvih, razkriva, da velika večina nogometašev, ki je bila takrat pomemben del svojih držav, nikoli ni zaigrala v kakšnem resnem klubu. Seveda so izjeme, obstaja kar nekaj nogometašev, ki so v tem trenutku svetovni nogometni zvezdniki. Kdo ne pozna Cristiana Ronalda, Cesca Fabregasa, Wayna Rooneyja, Edena Hazarda, Paula Pogbaja, Tonija Kroosa, Karima Benzemaja, Davida Silve, Gerarda Piqueja ali pa Miralema Pjanića, Ivana Rakitića, Adema Ljajića, Stevana Jovetića. Vseeno pa so vsi našteti le majhen del igralcev, ki so v zadnjih 13 letih svoje talente razkazovali na evropskih mladinskih nogometnih zelenicah.
Obstaja še nekaj nogometašev, ki so naredili solidne kariere, kot sta najboljši strelec mladinskega prvenstva leta 2002 Jonathan Soriano, prvi strelec Salzburga, in Miguel Veloso, ki je bil zbran za najboljšega igralca leta 2003. Takšnih primerov je še kar nekaj, a dejstvo ostaja, da iz vsake generacije uspe izjemen pečat pustiti povprečno le enemu nogometašu, morda dvema.
Veliko več je takšnih, ki so se povsem izgubili in jih ni mogoče najti na nogometnem zemljevidu. Že če pogledamo nogometaše, ki so osvajali bodisi naslove najboljših strelcev bodisi najboljših nogometašev prvenstva, lahko vidimo, kako težko je uspeti v nogometnem svetu. David Rodriguez (najboljši strelec leta 2002) igra v drugi španski ligi, Shane Paul (najboljši strelec leta 2004) igra v 7. angleški ligi, Marc Pedraza, ki si je s Paulom razdelil naslov naj strelca 2004 igra v drugi španski ligi, Manuel Fischer (naj strelec 2006) igra v tretji nemški ligi, Danijel Aleksić, najboljši nogometaš prvenstva 2008 igra (bolj rečeno, sedi na klopi) švicarskega St. Gallna. In tem nogometašem se še dobro piše.
Ste kdaj slišali za Garyja Robertsa, Chrisa Jamesa, Jamesa Walkerja, Nathana Doyla, Davida Wheaterja, Simona Waltona, Levija Porterja, Nathana Ashtona, Kyla Reida, Bena Parkerja? Ne? Nič hudega. Gre za angleške nogometaše, ki bodisi igrajo v angleških nižjeligaših bodisi so končali igranje nogometa. A pozor! Vsi našteti so bili leta 2004 četrti na mladinskem evropskem prvenstvu. Iz te generacije je kolikor toliko uspelo le Marku Noblu, igralcu West Hama, in Fraizerju Campbellu, ki igra za Crystal Palace. In takšnih primerov je ogromno tudi pri Špancih, Italijanih, Nizozemcih, Nemcih in vseh ostalih velesilah. Vam kaj povedo imena Jose Manuel Hermosa Melis, Jerson Ribeiro, Manuel Angelucci, Lateef Elford-Alliyu, Marquitos? Ne? Se nam je zdelo.
LE KJE SO SE IZGUBILI?
Shane Paul
Leta 2004 je na mladinskem evropskem prvenstvu skupaj s Hatemom Benom Arfo, Brunom Gamo in Marcom Pedrazo osvojil naslov najboljšega strelca. Pred takrat zelo perspektivnim mladincem Aston Ville je bila svetla prihodnost, toda za člansko moštvo Ville Paul ni nikdar zaigral. Trenutno igra za amaterski klub Rushall Olympic, ki tekmuje v sedmi angleški ligi.
Paolo Tornaghi
Leta 2005 je z italijansko mladinsko reprezentanco osvojil bronasto medaljo na domačem prvenstvu. Izhaja iz Interjeve mladinske šole, ki slovi po dobrem delu z vratarji, toda Tornaghiju se šolanje pri črno-modrih ni obrestovalo. Po neuspešni karieri v Italiji je poskušal svojo srečo najti v ZDA, trenutno brani za drugo ekipo Vancouverja.
Mike van der Kooy
Na istem prvenstvu kot Tornaghi je igral tudi Mike van der Kooy. Nekdanji branilec Utrechta, ki je bil v mladinskih kategorijah celo kapetan tega moštva, je z Nizozemsko reprezentanco osvojil srebrno medaljo v Italiji. Pri Utrechtu mu ni uspelo narediti vidnejše kariere, trenutno igra v četrti nizozemski ligi za DOVO.
Manuel Fischer
Bil je velik up nemškega nogometa, leta 2006 je, ko je bila Nemčija na mladinskem evropskem prvenstvu četrta, skupaj z Bojanom Krkićem in Tomasom Necidom osvojil naslov najboljšega strelca. Toda otrok Stuttgarta svojega talenta ni uspel do konca razviti, zadnja leta se potika po nemški tretji ligi, trenutno igra za Stuttgarter Kickers.
Franck Songo'o
Ni v isti kategoriji kot prejšnji štirje, a tudi pri njem gre za igralca, ki ni do konca izkoristil svojega potenciala. Leta 2004 je s Francijo osvojil naslov evropskega prvaka, v mladinskih selekcijah je igral za Deportivo in Barcelono, nato se je potepal po različnih klubih, trenutno pa igra v Grčiji za Giannino. Ima tudi tri nastope za kamerunsko člansko reprezentanco.
Fran Merida
Podobna zgodba kot pri Songo'oju. Franu Meridi so napovedovali bleščečo prihodnost, bil je označen za novega Xavija, s špansko reprezentanco je leta 2007 osvojil naslov mladinskega evropskega prvaka. Arsenal ga je, podobno kot Fabregasa, "ukradel" Barceloni, a z njim ni zadel v polno. Trenutno Merida igra v tretji španski ligi za Huesco.
NEKATERI ZATOČIŠČE NAŠLI V SLOVENIJI
Podroben vpogled v zasedbe reprezentanc razkriva še eno zanimivost. Med igralci, ki so nastopili na mladinskem evropskem prvenstvu, so tudi nekateri nogometaši, ki so igrali ali igrajo v Sloveniji. Danijel Rašić, ki je na primer leta 2005 igral za Hrvaško, si zdaj kruh služi pri Krki. Na istem prvenstvu je igral za Izrael tudi David 'Dudu' Biton, ki je jeseni še nosil dres Maribora, zdaj pa je že zapustil štajersko prestolnico. Ramon Soria Alonso je pozimi okrepil Celje, leta 2006 pa je bil s Španijo tretji na evropskem prvenstvu – v ekipi so bili Bojan Krkić, Cesar Azpilicueta, Ignacio Camacho –, Milan Purović, ki so ga razglasili za enega najslabših tujcev pri Olimpiji, pa je leta 2002 branil barve nekdanje Jugoslavije.
Leta 2012 je mladinsko evropsko prvenstvo organizirala tudi Slovenija, posledično so na njem igrali tudi slovenski mladinski reprezentanti. Seveda je, glede na to, da so ti fantje zdaj stari šele 19 let, še prehitro govoriti o tem, komu bo uspelo, a neke zaključke se vseeno da potegniti. Petar Stojanović je na dobri poti, da postane standardni slovenski reprezentant za naslednje desetletje in več, njegovemu soigralcu Luku Zahoviću je v prvem delu sezone uspel dokončen preboj med člansko konkurenco, Domen Črnigoj obeta veliko in je standarden član prve enajsterice Kopra. Tukaj so še Tilen Klemenčič, ki redno igra za Celje, Emir Dautović, ki igra za OFK Beograd, in Maks Barišić, ki dobiva drobtinice pri italijanskem drugoligašu Catanii. To še ne pomeni, da ostalim ne more uspeti, a Dino Hotić, Damjan Vuklišević, Gregor Zabret in druščina se morajo zavedati, da se približujejo meji. Ali bodo ostali na ravni, na kateri so, ali pa bodo prestopili mejo in se podali v svet resnega nogometa.
