Jojo je nazaj. Kaj pa zdaj?

Ampak naj bodo v luči zadnjih dogodkov v slovenskem nogometu bojne sekire kar lepo tam, kamor tudi spadajo – pod zemljo. Naj ostanejo zakopane, zdaj velja vse moči usmeriti v cilj, ki bi moral biti želja vseh nas: evropsko prvenstvo 2016. Pot, ki vodi do Francije, bo letos zaključena, še kako pomembno pa je, da je Slovenija po štirih krogih na drugem mestu skupine E; če bi bilo torej kvalifikacij konec v tem trenutku, bi bila četa selektorja Katanca neposredno uvrščena na zaključni turnir.

A najtežje preizkušnje še sledijo, odločilno bo verjetno tako ali tako septembrsko gostovanje v Švici. Do takrat bo naša izbrana vrsta odigrala dve tekmi na domačih tleh: najprej jo naslednji petek čaka San Marino, junija bo nasprotnik Anglija. Če bo po treh omenjenih tekmah Slovenija na lestvici pred Švico, potem bo šla v zaključne obračune z Estonijo in Litvo doma ter s San Marino v gosteh z vedenjem, da jo bodo tri zmage pripeljale v sanjsko deželo.

Ampak do takrat je še daleč, vmes se bo zgodilo še marsikaj. Toda jasno je, da imajo Katanec in njegovi varovanci še vse v svojih rokah. Sami odločajo o svoji usodi; to pa je nekaj, kar se v nogometu ne zgodi ravno vsak dan.

Čudežnega napoja, ki bi Slovencem zagotavljal preboj na EP, seveda ni, zato se bo moral Katanec že v naslednjih dneh začeti spraševati, kako streti oreh, ki ga ima v dlani. No, prepričani smo, da o tem premleva že celo večnost, čeprav je hkrati res, da se je njegov zorni kot razmišljanja bržčas nekoliko spremenil, ko je postalo jasno, da bo lahko v prihodnje spet računal na Josipa Iličića.

Vrnitev odpisanega mu seveda ne bi smela povzročati skrbi, prej je to ugodnost, zaradi katere bi slovenska izbrana vrsta morala biti boljša. Logično bi bilo, navsezadnje je Iličić nogometaš, ki je v prvi italijanski ligi odigral 135 tekem ter ob tem zabil 24 golov. In vmes iz Palerma v Fiorentino prestopil za kar devet milijonov evrov. Koliko takšnih igralcev ima Slovenija v tem trenutku? Roko na srce – ne veliko. Statistika in denar jasno v nogometu nista vse, navsezadnje nas preteklost uči, da taisti Iličić do zdaj v dresu z državnim grbom ni pokazal veliko presežkov. Iz tega izviramo in to vendarle mora biti razumna misel ob sicer ne glede na vse zelo pozitivni vrnitvi za slovenski nogomet. 

ZAHOVIĆ? AĆIMOVIĆ?
Bi bilo pa kakopak v interesu vseh nas, da bi Katanec pred nadaljevanjem kvalifikacij našel formulo, s katero bi Iličić v reprezentanci postal to, kar številni pričakujejo od njega – eden njenih ključnih členov. Da bi recimo postal današnji Katančev Zlatko Zahović. Torej nekdo, ki bi znal najtežje bitke s trenutkom genialnosti prevesiti v slovensko korist.

Da ima v nogah dovolj znanja za to, ni dvoma. Sposoben je velikih potez, vendarle pa nas njegova nogometna preteklost uči, da za to potrebuje specifično okolje, v katerem se bo počutil domače. Ne trdimo, da je bil do zdaj zatiran, zapostavljen, ožigosan; dejstvo pa je, da ni imel vloge, v kateri bi se počutil dovolj prijetno, da bi zacvetel v vsem svojem sijaju. Na najboljšo Iličićevo predstavo v dresu s slovenskim grbom še čakamo in upamo, da jo bo pokazal že kmalu. Nato pa na vsaki naslednji tekmi izboljšal.

Profimedia

Skratka, Jojo je nazaj. Kaj pa zdaj? Kaj z njim? In kam ga postaviti? Na klop, pa naj tam čaka na svojo priložnost? Bo Katanec v njem iskal svojega novega Mileta Aćimovića? Ali pa velja sistem igre malce prilagoditi tudi tako, da bo Gorenjec dobil to, po čemer očitno hrepeni – pomembni vlogi. In če, kako to storiti? Katanec je že večkrat poudaril, da Slovenija z dvema klasičnima napadalcema ne more igrati. Morda. Toda na tekmi s San Marinom bržčas bo. 

Bi lahko poleg Milivoja Novakovića v konici zaigral kar Iličić? Res je, ni napadalec, a je v tej vlogi že nekajkrat zaigral v Fiorentini. Saj ne, da mora biti ob boku Novakoviću. Lahko stoji malce zadaj in služi kot nekakšna vezna nit med sredino in napadom. Ne pozabimo, ko je Iličić najbolj blestel pri Palermu in si priigral prestop v Firence, je imel v taktični postavitvi 3-5-2 na papirju vlogo enega od obeh napadalcev. Čeprav je bil Fabrizio Miccoli tista prava "špica", Iličić je imel vseeno nekoliko drugačne naloge.

SVOBODA IN PODPORA
Ko je Iličić nazadnje igral pod Katančevim vodstvom (na gostovanju v Estoniji), se je selektor odločil za postavitev 4-3-2-1. Tedaj je bil Jojo bolj na desnem krilu, kjer je bil po mnenju številnih najnevarnejši slovenski nogometaš. In na splošno bi marsikdo rekel, da mu je to mesto tudi najbolj pisano na kožo. Toda nekako se ne moremo znebiti občutka, da se Iličić vseeno bolje počuti v še bolj ofenzivni vlogi, ko mu ni treba toliko pogledovati nazaj. Predvsem pa drži naslednje: potrebuje svobodo v igri. Potrebuje podporo, da lahko naredi tudi kakšno tvegano potezo.

Zadnjo bo imel seveda Katanec – ki, to moramo poudariti, nikdar ni prečrtal Iličića, slednji je to storil sam. Je pa bržčas res in verjetno se bo s tem strinjal tudi selektor, da ga do zdaj še ni znal izkoristiti na pravi način oziroma na najboljši način. In sploh ni bil edini selektor, ki preprosto ni znal povleči maksimuma iz Iličića. To več kot očitno govori o tem, da bo moral tudi 27-letnik narediti svoje, prispevati svoj delež k temu, da ne bo ostalo le pri spravi oziroma da sprava ne bo edino, kar bo Slovenija dobila z Iličićevo vrnitvijo v reprezentanco.