Toda zdaj rdeče-črni životarijo v bedi. Navijače preveva pesimizem, tisti najbolj črnogledi so prepričani, da so zlata leta odšla. Za vedno.
Osemnajst naslovov državnega prvaka. Sedem naslovov najboljšega kluba v Evropi. Štiri lovorike za kralja celotnega sveta. In nešteto zvezdnikov, ki nikdar ne bodo pozabljeni. Vse to je Milan oziroma, bolje rečeno, je bil Milan. Danes je le še bleda senca kluba, ki je bil nekoč v vseh mogočih pogledih najboljši in največji na svetu. A v nogometu se lahko hitro vse spremeni. Danes si, jutri nisi več.
Zakaj je tako, je že večkrat prežvečena zgodba. Težave Milana so zgolj odsev težav celotnega italijanskega nogometa, ki je nekje na poti zašel v slepo ulico, zdaj pa nikakor ne zna iz nje. Danes na celotnem Apeninskem polotoku morda igra toliko zvezdnikov, kot jih je bilo v nekem trenutku zgolj v Milanu.
Nekoč so bila vrata na San Siru odprta le zvezdnikom v pravem pomenu besede. Danes lahko skoznje stopi vsak, ki zna brcniti žogo. Ko je tako, je nesmiselno pričakovati, da bo klub še naprej na ravni, na kateri je bil nekoč. Rezultati so zgolj posledica tega, kakšne temelje postaviš. In zdajšnji Milan stoji na trhlih, na takšnih, ki iz sezone v sezono bolj gnijejo.
Vsa ta beda je kakopak vplivala na stanje duha med navijači. Ti so poklapani in razočarani, zajela jih je melanholija. In ko pride do kakšnega prebliska, večina le zamahne z rokami: "Ah, saj bo jutri spet vse po starem ..."
Pa vendarle v tej sezoni v rdeče-črnem dresu igra nogometaš, ki s svojimi igrami skrbi za vsaj malce boljšo voljo. Fant, ki sem in tja postreže z nečim, kar obudi spomin na stare dobre čase. Ko bi bil takšen as pri Milanu zgolj eden od številnih takšnih! Danes pa je morda kar edini. Kaj morda? Zagotovo edini.
Jeremyja Meneza ni treba predstavljati nogometni javnosti. Star je 27 let in torej ne več najmlajši. Igral je že za Romo in bil v Paris Saint Germainu. Toda povsod je bil predvsem sicer nadarjen nogometaš, ki pa nikakor ni znal izkoristiti svojega velikega potenciala.
Morda je bilo krivo, da je bil pred prestopom v Milano bolj ali manj v urejenih okoljih, v katerih se ni najbolje znašel, mogoče pa mu je kaos bolj pisan na kožo. Ker je otrok kaosa. Ker je odraščal v bedi. V soseski Banlieue. V pariških Fužinah, če želite. V stanovanjskem projektu, namenjenemu predvsem tistim z roba. Priseljencem, potomcem priseljencev, revnim.
"Odšel sem ravno v pravem trenutku. Če bi ostal, danes ne bi bil nogometaš. Morda bi bil mrtev, zagotovo pa v zaporu. Ali v hudih težavah," priznava Menez. "Ko si tam, si želiš vse, denarja pa nimaš. Dolgo sem bil v stikih s prijatelji, ki so ostali tam. In po vsakem pogovoru mi je bilo bolj jasno, kako tanka je linija med srečnim življenjem in tistim, ki ga vržeš skozi okno. Zapraviš. Zakockaš. Vsi pravijo, da bi moja kariera lahko bila boljša. Drži. Ampak lahko je sploh ne bi bilo. Lahko bi gnil v zatohli celici kakšnega pariškega zapora. Zaradi kraje, zaradi mamil, zaradi umora."
Danes ne krade več. Zabija gole. In je, kot je pred časom dejal že Zlatan Ibrahimović, kot vino: starejši je, boljši je. Milan bi bil brez njega na dnu lestvice, tako je vsaj v sredini. Če je to sploh lahko tolažba. Toda statistika (12 golov na 22 tekmah) zgolj površno govori o tem, kako dobro igra.
Tisto, kar ga dviguje nad bedo, se skriva v njegovih potezah. V tem, kako lahkotno teče po igrišču, kako preigrava, kako strelja. To so tisti prebliski, zaradi katerih je nogomet tako poseben. To so tisti prebliski, ki so bili nekoč v Milanu nekaj vsakdanjega, ki so nekoč navijače tega kluba pripravili do tega, da so se mu zavezali za vse življenje.
Menezovi prebliski so tisti, ki jim vlivajo upanje, da vse vendarle še ni izgubljeno. Da se bo nekoč veličastni Milan spet vrnil. Menez ohranja spomin na lepe čase. Zaradi njega in zgolj zaradi njega se še izplača kdaj pa kdaj pogledati kakšno od tekem Milana. Zaradi čarovnije, ki jo premore v nogah. Zaradi katere navsezadnje tudi ni ostal ujetnik Banlieuja.
