V tem trenutku bi le malokdo stavil proti četrtemu zaporednemu državnemu naslovu torinskega Juventusa, tako prepričanje pa je mogoče podkrepiti s točkovno razliko, formo vodilne ekipe in vse manj prepričljivo podobo zasledovalke.
Šlo je le za manjše spodrsljaje, pravih težav stara dama ni imela na nobeni točki dosedanjega dela sezone. Nekaj časa ji je za nohte šlo le v ligi prvakov (a se je izvlekla), medtem ko je v domačem prvenstvu sicer malce nihala v formi, a je brez omembe vredne prekinitve vrstila prepričljive predstave in predvsem zbirala zelo veliko število točk.
Pri precejšnji napetosti na vrhu lestvice je šlo bolj za to, da je večletna glavna tekmica Juventusa v boju za naslov Roma zelo uspešno držala ritem večinoma vodilne ekipe in pri tem dajala vtis, da za končno slavje konkurira nevarneje ter odločneje kot v prejšnjih sezonah. Sicer je ponovno potegnila kratko v edinem dosedanjem medsebojnem dvoboju, toda gledano v celoti je navduševala s predstavami, bila rezultatsko uspešna in je zares grozeče dihala za ovratnik trikratnim zaporednim prvakom.
Bila je vse, kar v tem trenutku v veliki meri ni več. Čeprav gre še vedno za zelo simpatično zasedbo, ki je sposobna odigrati nadvse spodobno, o visokem ritmu osvajanja točk ni več ne duha ne sluha. Sinovi volkulje so preveč ranljivi, sinovi volkulje si privoščijo preveč spodrsljajev, pravzaprav v zadnjem času točke izgubljajo skorajda serijsko. Nekaj je k temu zagotovo prispeval vsaj rahel padec v formi, nekaj zelo težaven razpored, seštevek pa je za Rimljane zelo nevaren, morda bi se utegnil izkazati celo za usodnega.
Nazadnje so k njemu prispevali v nedeljo zvečer, ko ponovno niso razočarali, tako kot niso razočarali na nedavnem mestnem derbiju z Laziem in na še nekaterih tekmah. Toda Fiorentina je bila nov trd oreh in Roma takih orehov že nekaj časa ne uspe streti. Vsaj ne na način, ki bi ji prinesel tri točke. Tokrat je ponovno vknjižila eno, skupno pa jo je nabiranje takih spodrsljajev pahnilo že kar daleč v zaledje torinskih črno-belih.
Razlika je že sedem točk, in čeprav je do konca še daleč, se ni mogoče znebiti občutka, da gre za zaostanek, ki ga bo Roma zelo težko nadoknadila. Nekateri celo menijo, da je naloga pretežka in da se bo končala z novim rimskim neuspehom oziroma, če na zadevo pogledamo z drugega zornega kota, z novim torinskim slavjem. Pri čemer je tudi tako skrajno razmišljanje vsekakor primerno (čeprav se podenj še nismo pripravljeni podpisati), saj si je resnično težko predstavljati tako izrazit vzpon Rome, kot bi bil potreben za lov na tako občutno prednost Juventusa. Morda še težje pa si je predstavljati torinski padec, brez katerega bi bil celo rimski vzpon zaman. Stara dama deluje preprosto premočno, in če bi že morali staviti na spremembo v njeni podobi, bi se odločili za stavo na izboljšanje.
Trenerska menjava na klopi zeber je bila več kot posrečena, o tem ne more biti več niti najmanjšega dvoma. Zdajšnji italijanski selektor Antonio Conte je po treh zaporednih naslovih sicer odšel nenadno, in potem ko je le malce pred tem podaljšal pogodbo, presenetil marsikoga. Toda vodilni možje kluba so zelo dobro vedeli, kaj jim je storiti. Preverjeno odličnega Massimiliana Allegrija je obubožani Milan pustil ležati ob poti, Juve ga je pobral in posedel na svojo klop, sodelovanje pa se je praktično brez omembe vrednega obdobja za privajanje izkazalo za zadetek v polno.
Allegri je ekipo hitro zložil po svojih željah in jo dodatno okrepil, od tedaj pa je praktično ves čas postopoma rasla in pridobivala moč. Čeprav izrazitih vrhuncev v podobi zares spektakularnih predstav ni bilo veliko, je Juventus deloval vse trdneje in vse bolj zanesljivo, kar je še posebej očitno postalo ravno v zadnjem času. In bi po najbolj logični projekciji utegnilo postati še bolj očitno s prihodom mesecev, v katerih velike ekipe tradicionalno zaigrajo najbolje in za katere tudi tempirajo tako fizično kot taktično pripravljenost.
Pri tem pa pomembno vlogo igra tudi en sam posameznik, ki smo se mu v zadnjih tednih že precej posvečali in ki si tudi na tem mestu zasluži posebno pozornost. K vse bolj prepričljivemu Juventusu in h kronično ranljivi Romi je treba dodati dejstvo, da v črno-belem dresu igra posameznik, ki z velikimi koraki postaja eden najboljših nogometašev na svetu. Kot nalašč je francoski vezist Paul Pogba ravno na vstopu v leto 2015 prestavil še prestavo višje in zaigral v slogu, ob katerem nekatera zagotovila, da gre za trenutno najdražjega nogometaša na svetu, niso daleč od resnice.
Zdi se, da je vsaka mladeničeva predstava še boljša od predhodne, pri čemer je bila nedeljska proti Chievu verjetno res najboljša med vsemi dosedanjimi. Svet je obkrožil njegov zadetek, svet je obkrožila njegova akcija pred drugim zadetkom stare dame, svet so obkrožila njegova preigravanja, ki so preprosto vzela dih. V taki formi v tem trenutku morda igra le še Lionel Messi, in ker Pogba Juventusa zagotovo ne bo zapustil v tem prestopnem roku (pozneje pa vendarle precej verjetno), je obet daminega pokra asov še toliko bolj izrazit. Pravzaprav po četrtem zaporednem naslovu Juventusa diši bolj, kot si je bilo mogoče predstavljati in kot bi si želeli nevtralni spremljevalci dogajanja v serie A.
