Njegov prvi zvezdnik, ki v marsikaterih krogih velja za tihega, zadržanega, skromnega ter neškodljivega, drugod pa mu očitajo povsem drugačne, celo radikalno nasprotne lastnosti. In ekipa, ki je v letošnji sezoni prikazala tako obupno slabe predstave kot izjemno dobre na čelu z nedeljsko. Dobrodošli v Barceloni.
O prvem polčasu domačega obračuna z madridskim Atleticom tako ali tako ni niti najmanjšega dvoma, predstavljal je prepričljivo najboljših 45 minut ponosa Katalonije v letošnji sezoni. Drži, pred zadetkom za vodstvo 2:0 je Lionel Messi igral z roko in ta gol ne bi smel veljati, toda tudi brez njega bi Barca morala na odmor oditi s še višjo prednostjo od omenjene.
Popolna, skrajno neusmiljena učinkovitost je bila pravzaprav edino, kar je zasedbi katalonskega velikana resnično manjkalo, medtem ko je po ogromni večini ostalih kriterijev bolj kot kadarkoli v dosedanjem delu sezone spomnila na svoje najboljše čase. Tudi če potegnemo črto pod celotno tekmo, v kateri so Katalonci v nadaljevanju nekoliko popustili in po znižanju izida na koncu slavili s 3:1, pa je dvomov lahko le malo.
Namreč dvomov o tem, da je šlo za najboljšo predstavo z znamko 2014/15 in po tej logiki za najboljšo z Luisom Enriquejem na trenerski klopi. Pri tem pa je seveda najbolj zanimivo, da je tak nastop prišel ravno v trenutkih, ko je bila Barcelona deležna največjega števila kritik in je bil njen strateg pod najmočnejšim pritiskom medijev in javnosti. Zanimivo, tudi nevsakdanje, nikakor pa ne čudno.
Pravzaprav je stvar taka: bolje poznate Barcelono, manj čudno vam je. In seveda ne gre zgolj za poznavanje podatka, da sta Messi in Neymar tekmo tokrat začela na igrišču, potem ko sta bila na znamenitem gostovanju v San Sebastianu aduta s klopi. Seveda je ta element pomemben, toda nikakor ni edini. Daleč od tega. Razcepljena osebnost katalonske ekipe je že nekaj sezon (nikakor ne le pod Enriquejem) posledica cele kopice motivacijskih dejavnikov, interesov, muh zvezdniških posameznikov in še česa. Zdi se, da je že nekaj let vsega tega pri Barceloni precej več kot kjerkoli drugje, kar pa po že predstavljeni logiki poznavanja tega kluba ni nekaj šokantno novega.
Ponosa Katalonije nikakor ne smete soditi zgolj po obdobju, v katerem je na njegovi klopi sedel Josep Guardiola in v katerem so se po spletu okoliščin stvari zložile tako, kot so se. Če ste Barco spoznavali zgolj tedaj, živite v hudi zablodi in se današnjemu dogajanju čudite. Če ste jo poznali že od prej, pa zelo dobro veste, da se vse našteto in še marsikaj podobnega pojavlja bolj redno kot v kateremkoli drugem okolju.
Osebnost tega kluba je že več desetletij izrazito razcepljena. Medtem ko si prizadeva nositi podobo svetnika, so se znotraj vedno bili boji za klubsko (s tem pa tudi precej širšo) oblast, prek tega pa tudi boji s trenerji, med trenerji in zvezdniki ali med vodstvom in nogometaši. V tem duhu je treba razumeti tudi položaj enega od tvorcev (po mnenju mnogih celo glavnega med njimi) največjih uspehov Messija, globalnega super zvezdnika in člana elitne skupine najboljših nogometašev vseh časov.
Messija smo seveda imeli priložnosti spoznavati le v Guardiolovi eri in tedaj se je pod zelo specifičnim vodstvom zelo specifičnega trenerja v očeh javnosti postavil kot svetnik v vseh pomenih te besede. Kot božji dar ni deloval le z žogo v nogah, temveč tudi kot mirna, zadržana, ponižna osebnost, ki je tudi po tem ključu osvojila ljudi po vsem svetu in je v tem pogledu postala nekakšen antipod Cristiana Ronalda.
Ta podoba je bila tako močna in tako razširjena, da so prva opozorila na možnost napačnosti teh prepričanj naletela na odpor, zgražanje, obsojanje, celo gnus. Zdaj je stvar seveda povsem drugačna. V najširših nogometnih krogih se Messija sicer še vedno drži sloves iz tistih časov, v bolje poučenih in obveščenih pa so ga najmanj postavili pod velik vprašaj in ponekod tudi povsem zavrgli.
Vse bolj se zdi, da v ekipi z razcepljeno osebnostjo in v klubu z razcepljeno osebnostjo igra zvezdnik z razcepljeno osebnostjo, ki je kot nalašč za katalonski cirkus velikanskih razlik med videzom in dejanskim stanjem.
Pravzaprav bi se po zadnjih dogodkih pod to skorajda že bili pripravljeni podpisati. Messi je v noči po zmagi nad Atleticom prišel pred kamere klubske televizije in ponovno odigral vlogo, ki mu gre v podobnih položajih tako zelo dobro od rok. Zadržan in preplašen je deloval, kot da komaj izusti vsako besedo, pri tem pa je z mirnim tonom dečka, ki bi ga človek najrajši objel, zanikal vse obtožbe na svoj račun. Tako tiste iz preteklosti kot najnovejše, ki so govorile o sporih z Enriquejem in celo o ultimatu na temo trenerjeve odstavitve.
"Vse to so laži, same laži. Nikoli nisem nikogar izrinil iz kluba in tudi zdaj ne počnem česa takega. Še manj pa se spogledujem z drugimi klubi, o čemer se je v zadnjih dneh prav tako veliko govorilo in pisalo. Tudi to so čiste laži," je potožil Argentinec in zaigral še na tipično katalonsko noto. "Razumel sem, ko so take obtožbe prihajale iz Madrida. Povsem nerazumljivo pa je, da zdaj prihajajo iz Barcelone. Očitno nam tudi tukaj nekdo hoče slabo," je dejal, a na pozitiven odziv ponovno naletel samo pri tistem delu javnosti, ki je njegovi podobi verjel že prej.
Drugi menijo, da ravno dejstvo, da obtožbe prihajajo iz Barcelone, ne iz Madrida, povedo največ. Če je bilo namreč tiste madridske brez zadržkov mogoče označiti za škodoželjnost in zavist, je z barcelonskimi seveda povsem drugače. "Vse je čista resnica," se je na Messijeve besede hitro odzval eden od vodilnih katalonskih komentatorjev.
In tudi mi se ne moremo znebiti občutka, da je Messi iz kluba izrinil že marsikoga, da skupaj z očetom izsiljuje z odhodom v Anglijo in da želi izriniti tudi Enriqueja. Navsezadnje bi svoj zadetek namesto s partnerjema v napadu lahko proslavil v trenerjevem objemu, ki bi povedal neprimerno več od patetičnega televizijskega nastopa.
