In če obstaja človek, ki ima na aktualno realnost rdeče-črnih s San Sira pravico gledati z drugačnimi očmi kot vsi drugi, potem je to zagotovo ista oseba.
Na začetku tega desetletja je v Franciji zablestel kot strela z jasnega. V udarni enajsterici tedaj zelo močnega Lilla se je na mestu srednjega branilca pojavil orjak, ki kot kakšen skrivni agent iz za lase privlečenega filma praktično ni imel zgodovine. Čeprav je bil star že skoraj 25 let, ni bilo podatkov o njegovi karieri, ni bilo papirjev iz mladinskih pogonov, kaj šele da bi obstajala kakšna dokumentacija iz mlajših reprezentančnih selekcij.
Te stvari spadajo zraven. Če mislite, da lahko odrastete tako, kot sem odrasel jaz, in pri tem nimate težav s karakterjem, se močno motite. Včasih izgubim živce in za to plačam ceno, tako pač je. Mi pa gre tudi na tem področju iz leta v leto bolje in navsezadnje sem danes nogometaš Milana.
Na ravni profesionalnega nogometa in elitne francoske lige je bil Rami nekakšen duh oziroma je bil takemu statusu tako blizu, kot mu je sploh mogoče biti. In pravzaprav je visokorasli nogometaš javno zgodovino dobil šele tedaj, ko je bil leta 2011 kot eden najboljših branilcev v ligi z Lillom tik pred senzacionalno osvojitvijo dvojne krone.
Tedaj se je v podatkih o njegovem mladostniškem nogometnem udejstvovanju pojavil podalpski Frejus, pa čeprav njegovo članstvo v tem klubu nikoli ni izraziteje preseglo raven lokalne rekreacije. Tedaj so to ekipo zapisali tudi kot njegovo prvo v članski karieri nogometaša, čeprav je bil Ramijev dogovor z moštvom iz mesta, kamor se je kot otrok preselil z rodne Korzike, od prave kariere oddaljen nekaj svetlobnih let.
In tedaj se je tudi pojavil podatek, da je leta 2007 pri dopolnjenih 22 pomladih iz Frejusa prestopi v Lille, čeprav je v resnici šlo za nekaj povsem drugega. Opazil ga je mamin znanec prav tako maroških korenin in mu v Lillovi amaterski ekipi uredil nekakšno štipendijo, malce višjo od francoske delavske plače, ki jo je Adil prejemal do tedaj. Pa ne za igranje nogometa pri Frejusu, da ne bo kakšne pomote. Prejemal jo je kot vajenec v lokalni avtomehanični delavnici in kot priložnostni čistilec javnih površin, za kar je bila v mestni upravi zadolžena že omenjena mama.
NE BI POTREBOVAL NITI MINUTE
Prav ona si je najbolj želela, da bi se znebil orodja in metle ter resneje poskusil z nogometom, zagotovo pa se ji ni niti sanjalo, kaj bi mu njena usluga lahko prinesla. "Vedela sem, da je nadarjen, in upala sem, da bi se lahko preživljal v kakšni tretji ligi. Na srečo pa so se stvari obrnile še precej bolje," je nekoč povedala.
In si tudi na tisti točki zagotovo ni mislila, da bodo postale še precej boljše. Takrat je bil namreč njen sin, ki je prvo profesionalno tekmo odigral globoko v tretjem desetletju svojega življenja, "le" zelo spodobno plačan član profesionalne ekipe Lilla, v naslednjih petih letih pa je postal še mnogo več.
Rami ni prišel zgolj na korak do osvojitve francoskega ligaško-pokalnega dvojčka, temveč je s soigralci pri Lillu zgodovinsko priložnost tudi znal zgrabiti. Manj kot tri leta za tem, ko je začel resneje igrati nogomet, je bil kot član udarne enajsterice francoski prvak, zmagovalec nacionalnega pokala in članski reprezentant svoje domovine. Pa tudi že nekdo, ki je s svojimi predstavami prerasel okolje kluba, v čigar amaterski ekipi je manj kot štiri leta prej zgolj treniral v upanju, da bi nekega dne lahko tudi zaigral.
Prerasel je celo okolje tedanje realnosti francoskega klubskega nogometa in manj kot pet let po vijačenju cilindrov ter pometanju ulic podpisal pogodbo z Valencio. "Če se na tej točki ne bi zgodilo nič več, bi bil popolnoma zadovoljen in se nikoli v življenju ne bi pritoževal. Če ne bi odigral niti minute, se ne bi oglasil. Veliko nogometašev v javnosti nastopa z zgodbami o težki mladosti in ne bom sodil, koliko resnice je v kateri od njih. Vem pa vse o svoji zgodbi in vem, da moram svojo kariero vrednotiti z gledišča dejstva, da sem bil pri 22-letih fizični delavec," pravi 29-letnik, ki bi do današnjega dne verjetno dosegel še več, če se po dveh zelo uspešnih letih pri netopirjih, kjer je bil prav tako član udarne enajsterice in kjer je veljal za enega najboljših strelcev med branilci španskega prvenstva, ne bi hudo sprl tako s trenerjem kot s klubskim vodstvom.
NE GRE BREZ TEŽAV S KARAKTERJEM
Tedaj je zaradi dolgega obdobja, v katerem sploh ni igral, nekoliko izgubil stik z veliko sceno in med drugim ostal brez mesta v francoski izbrani vrsti, kamor se odtlej ni več vrnil. A po logiki zornega kota, pri kateri vztraja, Rami tudi tega ne obžaluje.
"Te stvari spadajo zraven. Če mislite, da lahko odrastete tako, kot sem odrasel jaz, in pri tem nimate težav s karakterjem, se močno motite. Včasih izgubim živce in za to plačam ceno, tako pač je. Mi pa gre tudi na tem področju iz leta v leto bolje in navsezadnje sem danes nogometaš Milana," poudarja Adil, pri čemer noče niti slišati o tem, da Milan danes preprosto ni klub, kakršen je bil pred petimi, kaj šele desetimi, petnajstimi ali dvajsetimi leti. Oziroma sprejema dejstvo, da je tako videti z večine ostalih zornih kotov, medtem ko z njegovega tak pogled preprosto ni mogoč.
"Jaz sem mehanik in čistilec, ki danes igra za Milan. Če to zmorete razumeti, potem vam je vse jasno," pravi in ima prav. Zmoremo razumeti in nam je jasno. Še toliko bolj, ker Rami spada med tiste nogometaše, zaradi katerih je Milan v primerjavi z lansko sezono vendarle naredil opazen korak naprej.
Zelo dobro je igral na položaju srednjega branilca, odlično se je znašel tudi v novi vlogi na desnem boku in danes nase opozarja celo v malce večji meri kot v najboljših časih pri Valencii. "A da ne bo pomote, moj specifičen pogled na kariero in moje izjemno zadovoljstvo z aktualnim statusom ne pomenita, da si ne želim še več; klubskih uspehov in vrnitve v reprezentanco," pa je slišati kot idealna iztočnica za tisto, kar človeka, ki na vse gleda skozi metlo in izvijač, čaka v naslednjih tednih, mesecih in letih.
