Zadnje dejanje Rastoderjeve "privatizacije"

Preverjanje informacije, da bo Rastoder na skupščini imel protikandidata, do zdaj (žal) ni obrodilo sadov. A govori se marsikaj: tudi to, da bi se v boj za prevzem Olimpije lahko spustil Dušan Olaj, lastnik podjetja Duol in najuspešnejši podjetnik leta 2013. Olaj je bil v preteklosti že povezan z Olimpijo, bil je član njenega upravnega odbora in tudi eden večjih pokroviteljev, toda na tokratne govorice se je odzval z besedami, da ga predsedniško mesto zeleno-belih ne zanima. Čeprav človeška domišljija velikokrat ne pozna meja, pa je pri iskanju tokratnih morebitnih Rastoderjevih tekmecev povsem zatajila. Morda tudi zato, ker jih dejansko ni. Poleg Olaja se – kot že nekajkrat v preteklosti – omenja tudi Milana Mandarića in njegovo desno roko Mladena Rudonjo, toda edino dejstvo, ki v tem trenutku drži kot pribito, je, da se do zdaj ni javil še nihče. Časa pa je vedno manj.

VEČJA PREDSEDNIKOVA POOBLASTILA
Rastoder torej ostaja osamljeni jezdec, kar pa je jasno voda na njegov mlin. Kar je v tem trenutku morda celo precej bolj zanimivo kot iskanje Rastoderjevih navideznih tekmecev, je vsekakor tista točka dnevnega reda skupščine, ki napoveduje spremembo statuta. Na prvi pogled se to ne zdi nič takšnega, toda mi lahko razkrijemo, da gre vendarle za nekaj, kar bo, če bo sprejeto, drastično spremenilo podobo društva. In dejansko še dodatno okrepilo Rastoderjevo udejstvovanje pri Olimpiji. Napoveduje se namreč nekaj, kar je v primeru društev še najbližja oziroma celo edina dovoljena oblika privatizacije. Če je imel do zdaj vsak član kluba določeno pravico odločanja oziroma glasovanja na skupščini, v prihodnje bržčas ne bo več tako. Če bo na prihajajoči skupščini sprememba statuta sprejeta in če jo bo upravna enota potrdila, potem klasičnega članstva, kakršno je v veljavi v tem trenutku, ne bo več. Potem bo vseeno, ali bo imelo društvo 6000 članov, nad njimi bo ne glede na vse peščica ljudi, ki bo odločala o vsem. Med drugim to pomeni, da bo imel predsednik kluba večja pooblastila, predvsem pa bo lažje uveljavljal svojo voljo in ideje. Oziroma povedano po domače: vodstvo društva se bo izoliralo od drugih članov, izognilo se bo vplivu množic in – če hočete – anarhiji. V primeru sprejetja spremembe statuta torej ne bo več mogoče, da bi 300 novih članov prišlo na naslednjo skupščino in tam doseglo svojo voljo.

PO MARIBORSKEM VZORU
Sprememba statuta naj bi bila sicer izvedena po vzoru Maribora, ki je po takšni poti odšel že leta 2006 in na njej (uspešno) vztraja še danes. Takšno preoblikovanje društva med drugim omogoča tudi to, da v upravni odbor kluba pridejo pravne osebe, in ne samo fizične. V mariborskem upravnem odboru imajo tako svoje predstavnike največji sponzorji, kar je logično: kdor daje največ denarja, bi moral imeti tudi določeno pravico odločanja. Predvsem pa: kdor daje veliko denarja, ne bi smel biti enakovreden vsem ostalim članom društva, ki zgolj plačujejo članarino.
Tokratna skupščina torej članom društva ponuja še zadnjo priložnost, da »zminirajo« (Rastoderjevo?) »privatizacijo« kluba, seveda na način, ki ga zakon o društvih pač dovoljuje. Zdaj je astronomski dvig članarine bolj smiseln oziroma logičen. Ko bo – če bo – statut spremenjen, bo namreč tako ali tako vseeno, tudi če bo članarina znašala dva evra. Tedaj bo to zgolj simbolične narave. Zdaj pa je bilo nekomu očitno še kako v interesu, da je odgnal kar največ tistih, ki so morda razmišljali, ali bi se spustili v nagajanje ali ne.