Kaj, za vraga, je bilo in kaj zdaj

Dobili pa so nekaj povsem drugega. Dolgoletni član Manchester Uniteda velja za eno največjih razočaranj dobre četrtine (ali slabe tretjine, kakor hočete) italijanskega prvenstva, po številnih ocenah celo za največje med vsemi.

Obet dopolnjenih 33 let ni ravno nekaj, česar bi si ugledni klubi pri iskanju okrepitev želeli. Toda ker je ugled Interja kar pošteno načet in ker njegove finančne zmožnosti kljub prevzemu domnevnega indonezijskega magnata močno zaostajajo za kupno močjo resnično bogatih evropskih klubov, se je vodilnim možem milanskih črno-modrih spomladanska priložnost vendarle zdela kot božji dar. In vsekakor jih je mogoče razumeti.

Veliki zvezdniki evropskega nogometa v zadnjem času le redko trkajo na vrata obubožane italijanske serie A, in ko je po spletu okoliščin potrkal brezplačen Vidić, bi bilo vse razen njegovega angažiranja čista neumnost. V danih okoliščinah oktobrski 33. rojstni dan ni predstavljal težave, ki bi kogarkoli odvrnila; pravzaprav je povsem realno mogoče pričakovati, da bi Inter (ali katerikoli drug italijanski klub) enako ravnal tudi v primeru, da bi bil Nemanja še tri leta starejši.

Navsezadnje Vidićev vrstnik Zlatan Ibrahimović še vedno velja za enega najboljših (mnogi bi rekli celo za najboljšega) klasičnih napadalcev na svetu, za srednje branilce pa čas ponavadi teče počasneje kot za igralce na vseh ostalih igralnih položajih.

Velikokrat se je že zgodilo, da je tako imenovani štoper zamenjal klub pri 33 letih, nadaljeval z igranjem na izjemno visoki ravni in na njej ostal še nekaj let, tudi do pol desetletja. Ni kaj, resnično so bili izpolnjeni vsi kriteriji za to, da je bila poteza vodstva Interja celo hvalevredna, ne zgolj sprejemljiva. Pričakovanja pa so bila temu primerna, saj nikomur ni prišlo niti na misel, da bi se Vidić utegnil izkazati za karkoli manj od dostojne okrepitve.

Če bi že odstopal od tega, bi eden najboljših branilcev premier lige v zadnjega pol desetletja (če ne celo v daljšem obdobju) po sleherni napovedi moral odstopati v pozitivno smer in v opazni meri pripomoči k dvigovanju črno-modre zasedbe. V uvodu omenjeni Handanović bi resnično moral dobiti zanesljivega poveljnika obrambe vrste pred njim, od česar pa je bil Nemanja v prvih treh mesecih aktualnega obdobja oddaljen nekaj figurativnih svetlobnih let. Celo precej več, kot si je drznil pričakovati največji med redkimi skeptiki, ki so podpisu pogodbe z nekdanjim kapetanom srbske izbrane vrste nasprotovali.

Vidić je resnično precej več kot zgolj zaostal za pričakovanji in napovedmi velike večine. Čeprav popolnoma drži ugotovitev, da mu razmere in dogajanje v klubu nikakor niso šli na roke, po drugi strani nedvomno drži tudi, da je k nastalemu položaju zelo veliko prispeval sam. Mnoge njegove katastrofalne predstave niso bile neposredna (pogosto tudi ne posredna) posledica dejstva, da je Inter v poletnem prestopnem roku sestavil preslabo ekipo in da je za nameček to skromno moštvo preslabo vodil izgubljeni trener Walter Mazzarri.

Predstave in napake v njih so redno prihajale same od sebe, za Vidićeve standarde pa je resnično šlo za katastrofo v pravem pomenu te besede. Celo do te mere, da ga je doslej najbolj poglobljen pregled največjih individualnih razočaranj dosedanjega dela sezone v serie A postavil v zelo nehvaležen položaj. Ne samo da se je v tem pregledu znašel kot njegov pomemben del, med vsemi velikimi razočaranji mu je slovita La Gazzetta dello Sport namenila najnižji seštevek ocen, prejetih za nastope v državnem prvenstvu.

Celo nekateri nogometaši, ki se jim po velikih pričakovanjih zdaj smeji vsa Italija, so jo v tem pogledu odnesli nekoliko bolje, ocena pa je resnično tako zelo nizka, da se je ob njej treba pošteno zamisliti. Kaj se je zgodilo? Kako za vraga je kaj takega sploh mogoče. Ob tem pa je treba tudi odgovoriti na vprašanje, kako naprej?

Vidić, ki je reprezentančno kariero končal jeseni leta 2011 ob gostovanju srbske izbrane vrste v Mariboru, je reprezentančni premor preživel v klubskem okolju in je že od samega začetka lahko delal z Robertom Mancinijem, ki je ravno v tem času zamenjal Mazzarrija. Zdaj pa bomo videli, kaj bo to novo sodelovanje prineslo. Skorajda soglasna ocena pravi, da se nov trener Vidiću ne namerava odreči kot članu udarne enajsterice in da bo na vsak način skušal najti rešitev za njegove velikanske težave.

A hkrati večina poznavalcev dogajanja zagotavlja, da Mancini, ki bo svoj drugi mandat pri Interju začel na mestnem derbiju z Milanom, ne bo čakal prav dolgo. V primeru nadaljevanja podobnih predstav si namreč čakanja preprosto ne more privoščiti.