Kakšna sreča, da smo imeli Novakovića

Po štirih odigranih tekmah v kvalifikacijah za Euro 2016 je drugo mesto na lestvici skupine E dejansko čisto pravi čudež. Šest točk smo osvojili z zmagama na dveh tekmah, ki sta bili v celotnem letu tudi edini, na katerih so se slovenski reprezentanti vpisali med strelce.

1992
Je leto, ko je Slovenija dosegla le dva gola, a je treba vedeti, da je odigrala le dve tekmi.

439
Minut je znašal slovenski strelski post v tem letu, dokler ga ni prekinil Milivoje Novaković.

249
Zadetkov je slovenska reprezentanca zabila v 23 letih, v povprečju to znaša slabih 11 na leto.

20
Doseženih golov v enem letu je rekord reprezentance, toliko jih je dala v letih 2000 in 2010.

10
Slovencev je leta 2009 merilo v polno, ne pred tem ne po tem jih v enem letu ni toliko.

9
Golov je v zadnjih dveh letih dosegel Novaković, kar je polovica vseh slovenskih v tem času.

8
Golov v enem letu je rekord, ki si ga delita Zlatko Zahović (1999) in Ermin Šiljak (2003).

5
Zadetkov je leta 1996 na eni tekmi dosegel Sašo Udovič, kar je še vedno slovenski rekord.

4
Avtogole so si tekmeci Slovenije (Malta, F. Otoki, Estonija, Anglija) zabili od leta 1992 dalje.

3
Gole je v letu 2014 dosegel Milivoje Novaković, edini slovenski reprezentant med strelci.

No, čeprav množina ni na mestu, pravilna je zgolj in samo ednina. Novaković je edini Slovenec, ki je meril v polno v teh kvalifikacijah, in dejansko edini Slovenec, ki je v vsem letu sploh uspel zatresti mrežo nasprotnika. To mu je uspelo trikrat, klavrno slovensko strelsko statistiko v letu 2014 je nedolgo tega na Wembleyju zapečatil Jordan Henderson, ki je kar sam premagal svojega vratarja. Uspelo mu je torej to, kar z izjemo Novakovića ni nikomur drugemu: zabil je gol za Slovenijo.

Tako strelsko klavrnega leta nogometna reprezentanca še ni doživela. No, lažemo. Dejansko ga je; leta 1992 je zabila le dva gola, leto pozneje enega več. Ampak z velikim poudarkom na tem, da je v letu 1992 dva gola dosegla na dveh tekmah, leta 1993 pa tri na treh. Tedaj je bilo njeno povprečje torej gol na obračun, letos je kar za polovico slabše. Glede na število odigranih tekem sta z letošnjim letom bolj primerljivi leti 2004 in 2005, ki sta bili podobno klavrni, a vseeno uspešnejši. Tedaj je Slovenija dosegla po šest golov, obakrat je za to potrebovala po devet tekem.

Prav tako se ni še nikdar zgodilo, da bi se v vsem letu med strelce vpisal zgolj en Slovenec. Še leta 1992 sta bila kljub le dvema tekmama dva – Igor Benedejčič in Vlado Milošević. Leta 1997 so šest golov zabili le trije, deset let pozneje so se prav tako trije podpisali pod sedem zadetkov. Leta 2004 so bili strelci štirje, največ se jih je v dvanajstih mesecih veselilo v letih 2000 in 2010 – vsakič po deset.

Zanimiv je vzorec, ki je povezan z vsemi slovenskimi uspehi: strelsko najbolj uspešna so bila vsakič leta, ko je slovenska reprezentanca igrala na velikem tekmovanju, ko se je prebila na evropsko ali svetovno prvenstvo oziroma je prišla zelo blizu takšnemu podvigu. V letih 2000 (nastop na EP) in 2010 (nastop na SP) je zabila po 20 golov, kar je rekorden dosežek, leta 1999 (uvrstitev na EP) 19, v letih 2001 (uvrstitev na SP), 2003 (nastop v dodatnih kvalifikacijah za EP 2004) in 2009 (uvrstitev na SP) po 16. Še sreča torej, da leto 2014 ni bilo leto, ki bi ali odločalo o uvrstitvi na veliko tekmovanje ali postreglo s slednjim; če bi bilo tako, bi se v veseli december podali z neznosnim glavobolom.

Kot rečeno, hvala bogu, da smo imeli Novakovića. A ne samo letos, tudi lani. V teh 24 mesecih je Slovenija dosegla 18 golov, pod kar polovico se je podpisal član japonskega kluba Shimizu S-Pulse. Oziroma pod enega več kot vsi drugi Slovenci skupaj (eden od Nenovakovićevih golov je bil pač Hendersonovo delo ...). Pa čeprav je star že 35 let!

Poleg Novakovića so v teh dveh letih v polno merili še Valter Birsa – edini, ki je zmogel zabiti več kot le en gol, ustavil se je pri dveh –, Tim Matavž, Andraž Kirm, Boštjan Cesar, Rene Krhin, Kevin Kampl in tudi Josip Iličić. Zanimivo, od teh kar treh v tem trenutku ni v reprezentanci: Iličić se je kar sam pregnal v izgnanstvo, Tim Matavž je dal pred tekmama z Anglijo in Kolumbijo prednost klubu, Krhin pa v klubu nič ne igra.

Če potegnemo črto pod vse, potem lahko mirne vesti zapišemo: če se učinek reprezentance v letu 2015 ne bo drastično izboljšal, evropskega prvenstva ne bomo videli. Eno od dveh tekem v tem letu smo že dobili na čudežen način, a čudeži se vendarle ne dogajajo redno. Pa četudi ti je ime Srečko.