Kot bi resnejšo sodbo o svojih predstavnikih v ligi prvakov Italija prestavila na tretji krog, je potrpežljivo počakala na ta del tekmovanja ter se po njem združila v enotni oceni. Skrajno negativni, kakopak.
Odkar je Jose Mourinho leta 2010 popeljal Inter do naslova evropskega prvaka in s tem kljuboval že tedaj prisotnemu trendu padanja vrednosti italijanskih klubov na mednarodni sceni, o kakršnemkoli vsaj podobnem kljubovanju ni ne duha ne sluha. Pravzaprav se je trend močno okrepil in se s časom še dodatno krepi po skorajda potenčni krivulji.
V zadnjih sezonah predstavniki serie A redno pišejo zgodovino, kar seveda počnejo na temnih straneh italijanskih nogometnih analov, in pri tem ni ne duha ne sluha o kaki izjemi. Celo Juventus, ki bi po neki logiki izrazite prevlade na domači sceni izjema preprosto moral biti, to nikakor ni. Ni bil v lanski sezoni, ko je svojo ligo in svojo državo pustil na cedilu z zelo presenetljivim izpadom po skupinskem delu najbolj prestižnega klubskega tekmovanja ter mu nato za nameček ni uspelo priti niti do domačega finala lige Europa. In ni v dosedanjem delu aktualnega tekmovalnega obdobja, ki ga je začel z mršavo zmago nad skromnim švedskim predstavnikom in nadaljeval z dvema porazoma.
S sprejemljivim in prebavljivim v španski prestolnici, ob katerem se alarm še ni prižgal, in nato s predvčerajšnjim v neposredni bližini grškega glavnega mesta, ki je v navezi s prvim sprožil povsem drugačne odzive.
TRENER? PREMISLITE ŠE ENKRAT
Pri čemer ponovno ni šlo za rezultata, temveč za zelo bledo in sterilno podobo, s kakršno se torinski črno-beli na mednarodni sceni kažejo že vse od vrnitve nanjo po odsotnosti zaradi posledic vpletenosti v afero calciopoli. Stara dama zadetka v Madridu ne bi dosegla niti v primeru, če bi tekma izpred dobrih treh tednov potekala še vedno, medtem ko se je v Pireju dolgo časa vlekla po igrišču, se znašla v rezultatskem zaostanku in se prebudila, ko je bilo že prepozno. Prepozno za kaj več kot novo ničlo in morda celo prepozno za napredovanje v izločilne boje, saj je Juve v boju z Atleticom in Olympiakosom zdaj v velikih težavah.
Na temo Juventusa in njegove nesprejemljive evropske podobe so se zdaj glasno, odločno in negativno nastrojeno oglasili tudi tisti, ki so v preteklih sezonah edinega krivca za prepad med domačimi uspehi in mednarodnimi polomi videli v trenerju Antoniu Conteju.
Kar nekaj je bilo takih, ki so si kljub trem zaporednim državnim naslovom želeli trenerske zamenjave, po spletu okoliščin so jo to poletje dobili v podobi Massimiliana Allegrija, z njo pa se ni spremenilo popolnoma nič. Medtem ko je stara dama pretekli konec tedna oddala šele prve prvenstvene točke in na letvici serie A seveda vodi, je v ligi prvakov v povsem drugačnem položaju in daje jasno vedeti, da se problem skriva v italijanskem nogometu kot takem.
Sploh če ponovno bledo črno-belo sliko seštejemo z dejstvom, da imajo Italijani letos v ligi prvakov le dva udeleženca, in če vsemu skupaj dodamo tisto, kar se je dan pred porazom Juventusa zgodilo Romi. Njena točka z gostovanja pri Cityju je pozabljena iz dveh razlogov.
ZA NAJBOGATEJŠE? NE POVSEM
Pod točko ena sinje modri ostajajo ekipa v velikem evropskem krču, kar so dokazali s torkovim remijem v Moskvi. Pod veliko, še precej bolj pomembno točko dve pa so sinovi volkulje naleteli na Bayern in na domačem (pozor, na domačem) igrišču z njim izgubili s ponižujočim rezultatom 1:7.
Oblaki nad Apeninskim polotokom so vsako leto gostejši in bolj črni, nogometni mrak je vsako sezono bolj vseprisoten in iskanje rešitve je vse bolj videti kot utopija. Kratkoročno vsekakor, verjetno tudi srednjeročno. Pri čemer imajo le do določene mere prav analitiki, ki so ligo prvakov dokončno porinili v domeno peščice najbogatejših klubov in se sprijaznili z dejstvom, da Italija po celi kopici kriterijev tej peščici ne more konkurirati.
Ni dvoma, prevlada Bayerna, Reala in podobnih je zastrašujoča, to smo ta teden zelo dobro občutili tudi na slovenski koži. Toda kdor razmišlja v smeri, da se v nogometno razviti državi z ogromnim bazenom in v klubih z bogato tradicijo ne da narediti popolnoma nič, vendarle vsaj malce pretirava. Navsezadnje ne Atleticu letošnjo pomlad ne Borussii lansko ni manjkalo veliko do osvojitve naslova evropskega prvaka, in to sta nedvomno podviga, ki jima je s pravimi projekti mogoče slediti. Morda pa je največja italijanska težava vendarle popolna odsotnost takih projektov; skrbno načrtovanih in dobro vodenih.
