Nekdanji odbojkar je še danes zelo aktiven, najbolj mu je trenutno pri srcu turno smučanje, lansko poletje je recimo z ženo v petih dneh prekolesaril Slovenijo. Kar zadeva spremljanje športnih vsebin, pravi, da pozna rezultate, a le redko ga pot zanese na kakšen stadion ali kaj pritegne, da bi si to ogledal po televiziji.
Koliko vam v življenju pomeni šport?
Veliko. Predvsem zato, ker imam sedečo službo in se moram gibati, če se ne, se ne počutim dobro. Saj veste, kako je, če človek sedi osem ur. Če bi še doma sedel, ne bi bilo dobro.
Če greš na tekmo, se moraš ukvarjati z logistiko. Moraš iti na prizorišče, čakati in tako naprej, in to mi ni všeč.
Najbrž se potem s kakšnim športom rekreativno ukvarjate?
Rad hodim, v glavnem kolesarim, uživam v turnem smučanju.
Izvedeli smo, da ste v mladih letih trenirali tudi odbojko.
Ko sem bil otrok, ni bilo takega sistema, kot je zdaj. Takrat smo se podili naokoli, plezali po drevju, se vozili s skiroji, danes se mi zdi, da se otroci začnejo prezgodaj resno ukvarjati s športom, res pa je, da je ta danes postal posel. Začel sem sicer s košarko, a je ta v mojem okolju propadla, zato sem začel igrati odbojko. Za današnje razmere precej pozno, to je šele sredi gimnazije, potem sem jo igral 17 let. Nato sem treniral tudi mlajše selekcije, a sem se naveličal telovadnice. Raje sem zunaj.
Menite, da ste človek, ki bi ob resnem delu lahko postal profesionalni športnik? Imate tak karakter?
Veste, kako je. Za to moraš imeti voljo in željo, tega nikoli nisem imel. Čeprav se človek z leti spreminja. Če bi me to vprašali, ko sem bil star 20 let, bi verjetno drugače gledal na te stvari. Zdaj mi je to povsem drugotnega pomena, nisem pristaš vrhunskega športa. Saj spremljam naše športnike, se veselim njihovih uspehov, ampak zdi se mi, da profesionalni šport ni tisto, kar je smisel športa. Veliko bolj pomembno je to, kar delaš sam, kot pa tisto, kar delajo drugi in ko jih ti samo gledaš. Ravno profesionalni šport gre do te meje, da škodiš samemu sebi.
Bi se danes še enkrat odločili za isto športno panogo ali bi se preizkusili v čem drugem?
Kaj pa vem. Odbojka mi je bila všeč, ker nikoli nisem bil človek, ki bi se rad rinil, všeč so mi čisti športi, kjer lahko samo s svojimi sposobnostmi pokažeš, kako dober si. Recimo pri kontaktnih športih z žogo, kot so košarka, rokomet, nogomet, je veliko odvisno tudi od tega, kako se znaš telesno zoperstaviti nasprotniku. Nekaterim je to všeč hokej, recimo, meni pa je vse to pregrobo in nisem človek za take stvari.
Omenili ste turno smučanje.
Z njim sem se začel ukvarjati po službeni dolžnosti, ko sem prevzel službo za sneg in plazove. Mi dajemo mnenja za varnost pluženja ceste čez Vršič in s sodelavcem sva na ta način preverjala razmer. Smučal sem sicer že od otroštva, a ko sem spoznal turno smuko, se mi je zdelo super, bilo mi je pisano na kožo. Moja prva resna turna smuka je bila z Grintovca. To me je tako navdušilo, a takrat zaradi odbojke nisem imel časa. Zdaj to počnem res rad, zelo lepo mi je gibanje v zasneženih hribih. To se mi zdi nekaj najlepšega. V bistvu sploh ne hodim več alpsko smučati. Postalo mi je dolgčas.
Saj bi si kdaj ogledal kakšno tekmo, a ta mora spadati v določen časovni okvir. Če greš na tekmo, se moraš ukvarjati z logistiko. Moraš iti na prizorišče, čakati in tako naprej in to mi ni všeč. Že tako imamo ljudje malo časa, zato grem raje ven na sprehod, smučat, se družim s prijatelji, to mi več pomeni. Če bi šli v družbi, bi šel, a raje dam prednost nečemu drugemu. Ni tako, da me ne bi vleklo, kakšno odbojkarsko tekmo si rad ogledam.
Ste si kdaj kakšno tekmo ogledali v živo?
Da bi redno hodil ne, sem si pa pred časom ogledal eno od tekem ACH Volleyja. Šel sem na tekmo evropskega prvenstva v košarki, ki smo ga gostili. Prijetneje mi je, če grem na kakšno tekmo na lokalni ravni, kjer poznam ljudi in jih grem spodbujat. To mi je mogoče bolj pomembno kot pa tista vrhunska kvaliteta.
Kako pa je z dogodki, ki jih spremljamo iz domačega naslanjača?
Bolj malo. No, pozimi še spremljam zimske športe, mogoče ravno zaradi tega, ker se človek več zadržuje doma. Zdaj pa ne, raje delam na vrtu.
Ali navijate za kakšen klub?
Če mislite, da sem navijač, nisem. Klubska pripadnost pri meni ne obstaja. Vesel sem bil, ko se je Maribor tako izkazal, kot se je to sezono. Občudujem vsakega športnika in bil sem res vesel, da so bili ljudje sposobni to izpeljati. To je ekipa, kakšen organizacijski in trenerski podvig je potreben, da narediš to, kar so storili vijoličasti. Zelo sem jim privoščil, bil sem vesel za njih. Ni mi bilo vseeno, ali da bi rekel, zdaj, ker sem iz Ljubljane, pa me to ne zanima. To se mi zdi pritlehno.
Dejali ste, da niste navijač. Ali potem, ko gledate kakšno tekmo, to spremljate povsem umirjeno?
Oh, ne, ne (smeh). Priznam, da sem kolerik. Včasih sem celo tako živčen, da ob kakšnih napetih trenutkih, posebno pri košarki, ne zdržim in grem stran od televizije (smeh). Priznam. Se mi dvigne tlak.
Mariboru sem zelo privoščil, bil sem vesel zanj. Ni mi bilo vseeno, ali da bi rekel, zdaj, ker sem iz Ljubljane, pa me to ne zanima. To se mi zdi pritlehno.
So vam bližji ekipni ali posamezni športi?
Težko bi rekel. V ekipnem športu je tako, da morajo ljudje sodelovati. Ko zna ekipa držati skupaj, je to dosežek, ki ga cenim. Lahko imaš dobre posameznike, a če ne sodelujejo v kolektivu, ne bo uspeha. Po drugi strani pa moraš biti pri individualnih športih precej osebnostno močan. Ne bom rekel, da je vse na tebi, saj imaš trenerje, pomočnike in tako naprej, a če ti ne boš delal, če teh naporov ne boš prenesel, ne bo nič. Tu se bolj pokaže moč osebnosti.
Na svetu je veliko odličnih športnikov. Obstaja kdo tako v Sloveniji kot v tujini, ki vas je še posebej očaral, do katerega gojite globoko spoštovanje?
Človek se gotovo lažje poistoveti s športniki, ki se ukvarjajo s športi, s katerimi se ukvarjaš sam. Ko sem bil mlajši, mi je bila jugoslovanska košarkarska reprezentanca vzor. Potem ko sem prešel na odbojko, sem spremljal te športnike. Takrat Slovenija v evropskem merilu ni bila tako prepoznavna, kot je zdaj, vseeno smo si ustvarili nek ugled. Mogoče se človek lažje poistoveti z nekom, ki se ukvarja z individualnim športom, gre za samo eno osebo, pri ekipi pa težko enega izvzameš, ker veš, da ga brez ekipe ni. Če bi koga izpostavil bi bili to Dražen Dalipagić, Dražen Petrović, Nikola Pleća, Krešimir Ćošić. To so bili za tiste čase res dobri športniki. Od individualnih športov ne bi nikogar poimensko izpostavil, ampak spoštujem tiste, ki vztrajajo kljub padcem. Dokler si dober, ko ti gre, je lahko biti frajer, ko pa padeš, pa se potem spet povzpneš, takrat šele pokažeš, kdo in kaj si. Recimo letos sem po svoje občudoval Tino Maze, ker se je videlo, da je utrujena, toliko dela je vložila, a se je videlo, da enostavno njeno telo več kot toliko trenutno ne zmore. Ne pravim, da je bila slaba, kje pa, še vedno je vrhunska smučarka. Da vztrajaš, kljub temu da vidiš, da ti ne gre, ampak da grizeš do konca …
Da bi sam rad kaj poskusil, je turna smuka v Iranu. Baje so tam sijajni hribi. To bi me zelo zanimalo. Šel bi na ta način tudi gorsko kolesarit. Pred tremi leti sem bil v Maroku in smo šli peš na Atlas. Videl sem, da bi se dalo z gorskim kolesom dobro spustiti. To bi z veseljem naredil. Kar zadeva organiziranih športnih prireditev, bi me zanimalo kakšno nogometno prvenstvo. Šel bi na kakšno tekmo na svetovno prvenstvo. To atmosfero bi rad doživel, zdi se mi, da je res nekaj posebnega. Pa veste kaj še, smučarski kros, s katerim se ukvarja Filip Flisar. To se mi zdi super za gledat, ker je dinamično, ker moraš biti stalno na robu.
Obstaja kakšen športni dogodek, ki vam je najbolj obstal v spominu?
Kot sem že rekel, sam na tekme nisem hodil veliko, šport sem doživljal na svoji koži. Žal pa mi je, da še nisem videl nobene tekme odbojkarske reprezentance. Saj lahko gledaš vrhunski šport, a če nisi zraven, nimaš nekega čustvenega naboja, ki ga imaš, če sodeluje tvoja država ali lokalna ekipa. Lige NBA recimo ne bi šel gledat, čeprav dobro igrajo in so super športniki, a me to ne zanima, ker ne vem, za koga bi navijal, na katero stran bi se postavil. Težko se spomnim kakšne tekme, ki bi mi res ostala v spominu. Bolj se spomnim svojih tekem, kako smo se s kom borili. Ne bom pozabil, ko smo imeli tekmo z Izolo in vodili z 2:0 v setih, v tretjem pa bili eno točko oddaljeni od zmage. A Izola je uspela tega dobiti in še naslednjega, odločilnega pa smo spet dobili mi. Taki preobrati so mi ostali najbolj v spominu.
Priznam, da sem kolerik. Včasih sem celo tako živčen, da ob kakšnih napetih trenutkih, posebno pri košarki, ne zdržim in grem stran od televizije (smeh).
Se vam zdi, da so slovenski športniki pri nas dovolj cenjeni?
Glede na to, kako smo majhni, imamo res veliko športnikov, ki odstopajo od povprečja, da smo po tej plati med najuspešnejšimi narodi. Mislim, da Slovenci dobro podpiramo športnike. Vsakemu damo neko priznanje, ko nekaj doseže, po drugi strani pa vse to zahteva določeno vsoto denarja, vrhunski šport ni poceni. Če hočeš biti uspešen, potrebuješ trenerje, pogoje in tako dalje. Vprašanje je, ali jih res dovolj podpiramo. Prav gotovo bi si vsak zaslužil, da se ga podpre, koliko pa je možnosti, težko rečem. Bojim se, da jih ni. Denar je treba nekje dobiti, ampak če ga ni, ne vem. Privoščil bi vsakemu, da bi ga imel. Težko je biti športnik in se hkrati ukvarjati še s tem, kje boš dobil denar, sponzorje. To ti vzame veliko energije, ne moreš biti sproščen in ne moreš doseči rezultatov, ki si jih želiš, če se moraš vseskozi boriti še za denar.
Ali si kdaj vzamete čas in preberete športne strani časnikov ali spletne strani?
Redno pregledujem športne izide. To mi je še vedno ostalo. Približno sem seznanjen z aktualnimi dogodki, a ne tako, da bi poznal imena vseh športnikov. Generacije, ki sem jih sam treniral, v katere sta recimo spadala Mitja Pleško in Toni Šmuc, se zdaj počasi poslavljajo, novih ne poznam. Vseeno spremljam dogajanje, zanima me, kateri klubi so trenutno dobri, kje sploh šport še živi, kje je umrl. Žalost današnjega časa je ta, da so vsi odvisni od denarja. Klub je dober, če ima denar, ko ga enkrat ni, ugasne. Včasih ni bilo tako.
