Težko bi ga uvrstili med največje skakalce, kar smo jih imeli. Pravzaprav ne bi prišel niti v ožji izbor, navsezadnje ni bil najboljši niti v svoji generaciji. V njegovem življenjepisu kakšnega resnično odmevnega skakalnega dosežka ne boste našli. Bili so to še časi, ko se je skakalo bolj iz veselja, za dušo, na svetovni pokal, kot ga poznamo danes, pa je bilo denimo treba počakati še kar nekaj časa.
A vendar bi težko našli skakalca, ne le slovenskega, ki je onstran Atlantika tako znan kot prav on. Ne Primož Peterka, ne Peter Prevc, ne Ted Langlois, v Združenih državah, kjer si smučarski skoki resnici na ljubo nikoli niso izborili svojega mesta pod (medijskim) soncem, je najbolj znan – tisti bolj zlobnih jezikov bi rekli edini znan – skakalec Vinko Bogataj. Mož, ki je padel med zvezde. Dobesedno.
Bilo je 21. marca 1970 v nemškem Oberstdorfu, dve leti pred prvim uradnim svetovnim prvenstvom v poletih, ki ga je gostila Planica. Dvaindvajsetletni Vinko Bogataj iz Lesc je prav na letalnici Heinija Klopferja s 125 metri postavil svoj osebni rekord, a v tistem dnevu mu je ta pokazala tudi svojo drugo plat. Pa še vreme se je zarotilo. »Smučina je bila slabo pripravljena. Ni bilo tako kot danes, ko je tako, kot bi vlak peljal po tračnicah. Takrat je ni bilo, pa še hudo je snežilo, vse je zamedlo,« se je spominjal leta pozneje. »Ker je pošteno pihalo in snežilo, sem za nameček na svoj skok čakal 20 minut. Povsem sem se ohladil, pokrit sem bil z deko, da me je moštveni kolega Marjan Mesec zezal, da sem pokrit kot kakšen konj.« In se je zgodilo. Spodneslo ga je že pred odskočno mizo, izgubil je ravnotežje in nenadzorovano odletel v zrak. To je bil eden tistih padcev, ob katerem ti zastane dih. Prek odskočne mize je priletel s 100 kilometri na uro, podrl merilnik vetra in prek bukovih štorov odletel v grmovje ter med presenečene gledalce. Vse to pa so ujele kamere ene izmed ameriških televizij. Zvezda je bila rojena.
Prvi viralni video v zgodovini
Sreča v nesreči je bila, čeprav brez čelade in zdaj tudi že brez kape, ki je končala bogsigavedi kje, da jo je odnesel brez hujših posledic. Izpod skakalnice so ga sicer odpeljali na akiju, saj mu nikakor niso verjeli, da mu ni nič. Pristal je v bolnišnici in na opazovanju. »Dobil sem udarec, pretres možganov, ugotovili so, da imam rahlo počeno kost v gležnju. Tri dni sem ostal na opazovanju.«
In medtem ko si je lizal rane, je onstran velike luže počasi postal medijska zvezda. Njegov skok oziroma bolje rečeno padec je namreč pozneje pristal v uvodni špici priljubljene oddaje Wide World of Sports televizijske hiše ABC. Agony of Defeat, Agonija poraza, so bile besede, s katerimi so pospremili njegov spektakularen padec.
V tistih časih še ni bilo kabelske televizije, zato se je gledanost tovrstnih oddaj štela v milijonih. Številni Američani so v soboto popoldne posedali pred malimi zasloni in čakali na svojo različico Športnega pregleda oziroma oddaje Zdravo. Nekateri med njimi samo zato, da bi še enkrat videli padec nekega Jugoslovana v zanje bolj kot ne eksotičnem športu. Enega tistih padcev, ki jih je težko gledati, a še težje je odvrniti pogled. V časih, ko seveda še ni bilo youtuba in družbenih omrežij, je bil to morda celo prvi viralni video v zgodovini.
Postal je zvezda, ki je nihče ni poznal. Agonija poraza je bila njegov trenutek slave. Njegovih pet minut slave, ki se je raztegnilo na več let, desetletji. Vsaj ko je govora o Ameriki. Lahko bi celo zapisali, da je bil v ZDA bolj slaven kot v domovini. Precej bolj. A dolgo še sam ni vedel, da je onstran Atlantika postal kulturološka ikona.
Bil je to pač drug oziroma drugačen svet. O internetu, kot ga poznamo danes, ni bilo še ne duha ne sluha, televizijska ponudba na sončni strani Alp pa je bila v najboljšem primeru omejena na TV Slovenija, Koper in HTV. Precej let je minilo, preden je izvedel, da je postal onstran luže glavna zvezda uvodne špice priljubljene oddaje. Izvedel je šele, ko so Američani izrazili željo, da bi z njim opravili intervju. Ni bilo zadnjič.
Ali, Ashe, Andretti ...
Ob 20-letnici oddaje, ki ga je izstrelila med zvezde, so ga povabili na slavnostno večerjo. Tam, med največjimi zvezdniki svetovnega športa, kot so bili boksar Muhammad Ali, dirkač Mario Andretti, teniški igralec Arthur Ashe in umetnostna drsalka Peggy Fleming, je bil tudi nekdanji skakalec iz Lesc. Mož, ki so ga iz tedna v teden gledali, kako se sesuje na neki nemški velikanki, je bil atrakcija večera. Dva moža sta v tistem večeru bojda prejela stoječe ovacije. Prvi je bil Vinko Bogataj, drugi pa Muhammad Ali. Da, tisti, taisti Ali. Urbana legenda celo pravi, da je bil Ali med prvimi, ki ga je prosil za avtogram, spoznati pa ga je želela tudi Ethel Kennedy, vdova po umorjenem Robertu Kennedyju. »Objela me je kot sina,« vsaj tako je pred leti dejal za Nedelo.
Njegov lik je pristal celo v eni izmed humorističnih serij, v enem izmed tako imenovanih sitcomov. »To je bila humoristična nadaljevanka. Žal se ne spomnim naslova, vendar se dobro spominjam prizora. Glavni lik je bil veliki zapeljevalec ženskih src. Vstopil je skozi vhodna vrata in bil ves v povojih, potem pa se je pohvalil, da je on tisti skakalec, ki se je ponesrečil v Oberstdorfu. Seveda so bila vsa dekleta takoj v njegovem objemu,« je razlagal v pogovoru za Dnevnik.
Medvedja usluga skokom v ZDA
Niso pa bili vsi navdušeni nad vsakotedenskim prikazovanjem grozljivega Bogatajevega padca. Ameriška smučarska zveza je bila prepričana, da je to kaj slaba reklama za smučarske skoke in da je vplivala na padec priljubljenosti skokov med Pacifikom in Atlantikom. Ameriška zveza je celo protestirala pri ABC, prepričana, da se dela škoda smučarskim skokom. Da vsakotedensko prikazovanje njegovega grozljivega padca odganja še tiste redke mladeniče, ki so se bili pripravljeni opogumiti ter preizkusiti v tem športu. Toda ABC se ni dala.
Spektakularni padec sicer ni pomenil konca njegove kariere, morda le začetek konca. Nekaj let, en ponesrečen skok v bazen v Radovljici in eno nepotrjeno zdravstveno izkaznico pozneje je smuči dokončno postavil v kot. Sem in tja ga je bilo še vedno mogoče opaziti ob vznožju skakalnic. Po navadi v vlogi starterja, bil pa je tudi eden prvih trenerjev Francija Petka. A amaterski smučarski skakalec je počasi postal amaterski slikar in rezbar, Američani pa so se ga od časa do časa še vedno spomnili ter ga vabili na takšne in drugačne jubileje. Na njihove stroške. Tudi dolgo po tem, ko so oddajo Wide World of Sports umaknili s programa. Leta 2006, ko je na povabilo izseljencev v Pittsburghu razstavljal svoja dela, je denimo vrgel prvo žogo na eni izmed bejzbolskih tekem tamkajšnjih Piratsov. Še vedno ga niso pozabili. The agony of defeat guy, so mu rekli. Mož, ki je videl vse zvezde, ko je padel med zvezde. Dobesedno.
