»Boljšega strelca od njega v življenju še nisem videl,« je o takrat 28-letnem igralcu po sezoni 1992/93, v kateri se je pri New Jerseyju dokončno uveljavil tudi v ligi NBA, dejal Reggie Miller, da gre za fanta, ki se nikogar ne boji, pa je v enem od intervjujev izjavil tudi za večino najboljši košarkar vseh časov Michael Jordan. Pohvale dveh takšnih legend povesta veliko o veličini igralca, ki je bil pred štirimi leti izbran tudi za najboljšega evropskega igralca vseh časov. To je dokazoval v dresih Šibenke, Cibone, Reala, Portlanda in New Jerseyja, kakor tudi v dresu jugoslovanske in nazadnje hrvaške reprezentance, ki je igrala v finalu OI 1992 v Barceloni proti ameriškemu tako imenovanemu Dream teamu, zagotovo najboljši košarkarski reprezentanci vseh časov.
Petrovićevo igranje v kockastem dresu Hrvaške je tesno povezano tudi s slovensko vrsto. Prav proti njej je Hrvaška odigrala svojo prvo uradno tekmo (velja tudi obratno). Bilo je to 20. maja 1992 v Slovenskih Konjicah, ko so Hrvati slavili s 93:74, Dražen je k temu prispeval 18 točk. Usoda je hotela, da je proti Sloveniji odigral tudi svojo zadnjo tekmo v življenju. Šlo je za kvalifikacijski turnir za nastop na EP 1993 v poljskem Vroclavu. Obe reprezentanci sta se prebili do finala in si že zagotovili vstopnico za prvenstvo, tako da je bila njuna tekma bolj prestižnega pomena. Malce presenetljivo so s 94:90 slavili Slovenci, Dražen pa je bil s 30 točkami najboljši strelec tekme, zadnji koš v življenju je v zadnjem napadu dosegel iz prostega meta.
Šibeničan se je takrat že nekaj mesecev ukvarjal s poškodbo kolena, a ni hotel nič slišati o tem, da bi turnir v Vroclavu izpustil. Hrvate so tam nastanili v neugleden hotel D kategorije s kopalnico in WC-jem za celotno nadstropje. Medtem ko se je selektor Mirko Novosel razburjal, je Dražen vse utišal s stavkom: »Če naši vrstniki, ki branijo Hrvaško, lahko mesec dni čepijo v rovih, tudi mi lahko pet dni zdržimo v tem hotelu.«
Neprivezan in z neizkušeno sovoznico
Jutro po tekmi s Slovenci so se hrvaški reprezentanti usedli na letalo, ki jih je prek Frankfurta popeljalo do hrvaške prestolnice. Njihov glavni zvezdnik pa se v Frankfurtu ni presedel v letalo za Zagreb, ampak se je poslovil od soigralcev in počakal na rdečega golfa, s katerim se je ponj iz Münchna pripeljala takratna partnerica Klara Szalantzy. Njegov dober prijatelj Dino Rađa ga je, kot je pozneje pripovedoval v enem od intervjujev, prepričeval, naj si premisli in da je to neumnost, a Dražen, kot tudi sicer v življenju, svoje odločitve ni več želel spremeniti. H Klari, ki je bila ravno tako košarkarica, je prisedel na sovozniški sedež, se nanj udobno zleknil in neprivezan zaspal.
Tragični dogodek, ki je končal življenje velikega športnika, se je zgodil 7. junija ob 17.20 na nemški avtocesti v bližini Ingolstadta. Kakšno minuto prej se je cisterna na nasprotnem voznem pasu zaletela v sredinsko ograjo, jo prebila in se postavila čez sosednji pas. Po policijskem poročilu je njen voznik izstopil iz vozila, nasproti vozečim vozilom mahal ter jim kazal, naj upočasnijo vožnjo. Ostalim voznikom je uspelo, da so po desni strani cisterno obvozili, Klari Szalantzy, ki je očitno vozila prehitro, pač ne.
Vanjo je treščila z vso silo, pri čemer je neprivezanega in spečega Dražena katapultiralo skozi vetrobransko steklo, tako da je z glavo udaril v cisterno in bil takoj mrtev. Ura, ki jo je imel na roki, je ostala brez prask, a se je, tako kot Draženovo življenje, ustavila ob 17.20.
Prvi človek tamkajšnje policijske postaje Binder je novinarju Slobodne Dalmacije Zoranu Paškovu dogodek opisal takole: »Dejstvo je, da je Klara vozila prehitro. Bila je mlada voznica, z malo izkušnjami, in se v takšni situaciji ni najbolje znašla. V cisterno je priletela s hitrostjo 160 kilometrov na uro, ne da bi sploh zavirala. Tudi če bi ji uspelo zaustaviti svoje vozilo, je vprašanje, kako bi se vse skupaj končalo, saj se je cisterna naenkrat pojavila pred njo.«
Mlajši izmed bratov Petrović je veljal tudi za velikega ljubitelja številk. Med tekmo je točno vedel, koliko metov za dve in tri točke je vrgel, koliko skokov je ujel inkoliko prostih metov je zadel. Vraževerni trdijo, da so ga pokopale prav številke, saj je umrl točno na dan deset let po tem, ko mu je potekla osebna izkaznica, izdana 7. junija 1983 v Šibeniku. Na isti dan mu je bilo izdano tudi maturitetno spričevalo.
Sopotnica izgubila spomin
Dobre tri ure pred nesrečo je mlajši od bratov Petrović zadnjič govoril s svojo mamo Biserko. »Rekel mi je, da pride domov čez dva dneva ter da ga bo na letališču v Frankfurtu pobrala Klara, ki je v Münchnu organizirala, da bo otrokom predaval o košarki. Nekje okrog 11. ure zvečer je v našem stanovanju zazvonil telefon. Ženski glas me je vprašal, ali je to stanovanje Petrović in ali je Dražen moj sin. Ko sem potrdila, je rekla, da je umrl v prometni nesreči pri Dankendorfu. Najprej sam mislila, da se nekdo neokusno šali, ko sem doumela, da je to resnica, pa sem, verjetno od šoka, nezavedno poletela proti balkonu. Z njega bi gotovo skočila, če mi tega v zadnjem trenutku ne bi preprečil soprog,« je najbolj tragičen dan v svojem življenju opisala Biserka.
Klara Szalantzy je bila po nesreči tri tedne v bolnišnici na intenzivni negi, a si je nato kmalu opomogla in se že v naslednji sezoni vrnila h košarki. Brez težav je kmalu spet vozila, zaradi prehitre vožnje ob nesreči je nikoli niso kazensko preganjali. Edina posledica nesreče je brazgotina nad levo veko. Stike z Draženovo družino je obdržala in jo kar nekaj časa obiskovala, tri leta po nesreči pa je spoznala nemškega nogometaša Oliverja Bierhoffa, s katerim se je leta 2001 tudi poročila. Vse prošnje za pogovor o nesreči vse do danes vztrajno zavrača.
V rdečem golfu pa je bila prisotna še tretja oseba. To je bila takrat 23-letna Klarina prijateljica, turška košarkarica Hilal Edebal. Sprednji sedež je sicer preprečil, da bi padla iz avta, posledice pa so bile pri njej precej hujše kot pri voznici. Osem tednov je bila v komi, toliko časa so se v bolnišnici borili za njeno življenje, imela je nekaj
polomljenih kosti rok in zlomljen kolk. Najhuje od vsega pa je bilo, da je izgubila spomin ter šele pred nekaj leti dojela, da je to posledica nesreče, v kateri je življenje izgubil Dražen Petrović. V nekaterih novinarskih poročilih se je napačno navajalo, da naj bila v avtu 53-letna Hilal Haene, v drugih pa, da naj bi bila tretja potnica Klarina mama. »Bilo mi je zelo težko. Bila sem dolgo na terapijah in povsem izgubila spomin. V Münchnu, kjer sem odrasla, nisem prepoznala ničesar. Kamorkoli sem šla, so me morali nazaj pripeljati starši, saj sem se vsakič izgubila. Zdravniki so mi rekli, da si bodo moji možgani v šestih do osmih letih povsem opomogli in da bom spet taka, kot sem bila pred nesrečo. Na žalost tega nisem doživela, a lahko sem srečna, da vsaj lahko hodim in govorim,« je pred leti povedala v pogovoru za New York Daily News.
V času rehabilitacije je hotela skočiti skozi okno 17. nadstropja stanovanja svojih staršev, kar ji je preprečil bolničar, ki je pazil nanjo. »Nisem hotela skočiti zato, da bi se ubila, ampak se zgolj zbuditi iz sanj. Mislila sem, da bom, ko bom skočila, nehala sanjati to moro,« je dejala o svojih travmah. Prav leti sta se z Biserko Petrović v Istanbulu, kjer zdaj živi, tudi osebno spoznali. Čeprav se Hilal Dražena skoraj ne spomni in o njem ne more veliko povedati, njegova mama pravi, da ji je srečanje z ob voznici zadnjo osebo, ki je njenega sina videla živega, veliko pomenilo.
