Teja Oblak že nekaj časa spada med najboljše slovenske košarkarice, z 28 leti je tudi med najizkušenejšimi v reprezentanci. Že nekaj let si kruh služi v tujini, nazadnje jo je pot zanesla v češko prestolnico, kjer bo ostala tudi v naslednji sezoni in bo poskušala nadgraditi tretje mesto v evroligi, ki ga je z ekipo dosegla v pretekli sezoni. Ima pa tudi izjemno zanimivo družinsko zgodbo, saj je sestra Jana Oblaka, zvezdnika madridskega Atletica in enega najboljših nogometnih vratarjev na svetu. Tej izjemni sestrsko-bratski navezi se tudi mi nismo mogli izogniti v zelo prijetnem klepetu, čeprav je Teja povedala, da jo je včasih motilo, da so se z njo želeli pogovarjati le o Janu, zdaj pa se je to z razcvetom slovenske košarke in njenimi dosežki na klubskem področju spremenilo. »Zdi se mi, da zdaj veliko bolj spoštujejo moje dosežke, da je marsikdo uvidel, da nisem le sestra Jana Oblaka, temveč imam tudi jaz zelo uspešno kariero,« je povedala 28-letna Škofjeločanka. Družinska pot ene najbolj športnih družin v Sloveniji se je začela, ko je Stojanka, ki je bila zaposlena kot prodajalka v trgovini, nekega dne srečala Matjaža Oblaka, ki je s tovornjakom razvažal kruh ravno v »njeno« trgovino.Med njima je preskočila iskrica, v zakonu pa se jima je pred 28 leti rodila Teja, tri leta pozneje še Jan. »Najino otroštvo je bilo že od nekdaj povezano s športom. Odkar sem začela hoditi, sem imela ob sebi žogo. Na začetku je bila to nogometna žoga, predvsem zaradi očeta, ki je bil nogometaš. Oba z Janom naju je navdušil nad tem športom,« je uvodoma povedala Teja in nadaljevala: »Oče je igral za Medvode, in sicer že zelo dolgo nazaj, ko so bile še v prvi ligi. Drugače je igral za Škofjo Loko, ki je bila v tretji in četrti ligi. Nogomet je igral ob delu. Mama je športna navdušenka, rada teče, toda s tem se ni nikoli profesionalno ukvarjala.«
Ker je bil oče Matjaž ne le nogometni vratar, temveč velik ljubitelj nogometa in športa na splošno, ni čudno, da sta šla oba otroka po njegovih stopinjah. »Šport je bil od nekdaj glavna tema v naši družini, še zdaj, ko pridem domov, je po televiziji šport (smeh). Ko je oče treniral, sva bila z Janom vedno ob igrišču, spremljala sva treninge. In takrat nama je obema nogomet prirasel k srcu,« je povedala Teja. Tudi ona je bila sprva navdušena nad športom, v katerem je bil uspešen njen oče in v katerem še posebej blesti njen brat Jan. »Igrala sem skupaj s fanti, eno leto sem pri devetih letih igrala tudi na Iliriji, kjer sem trenirala v ženski ekipi, a ni bilo konkurence, ni me tako zelo zanimalo, tako da sem se raje vrnila v fantovsko ekipo v Škofjo Loko. Pri enajstih letih pa sem začela igrati košarke,« nam je razkrila Teja in dodala: »Z Janom sva bila sicer soigralca, on pa je bil že od nekdaj vratar. Včasih, če mu je bilo dolgčas, ker smo zmagovali z veliko razliko, ga je dal trener v igro (smeh). Nogomet sva igrala tudi doma, šla sva na igrišče za šolo, jaz sem brcala, on pa se je metal za žogo. Toda ni bil le nogomet tisti, ki naju je zanimal, igrala sva tudi košarko, bejzbol, namizni tenis, tudi balinala sva.« Teja je večino svojega otroštva preživela v naravi ali na najrazličnejših igriščih, takšnega brezskrbnega otroštva pa ne bi zamenjala za nič na svetu. »Najprej sva morala oba narediti domače naloge, nato sva lahko šla na igrišče. Jez sem imela bolj fantovsko družbo, ker me je šport tako zanimal, večina deklet pa je v tistih let najraje skakala z elastiko, kar mene ni tako zelo zanimalo (smeh),« je povedala Teja.
TO, DA JE NAJINA BABICA ZASLOVELA, NAS JE PRESENETILO
Ko je bila stara tri leta, je dobila brata Jana. »Ker sem bila tako majhna, se tega obdobja ne spomnim prav dobro, toda mama mi je večkrat pripovedovala, da sem ga zelo dobro sprejela, prav tako nisem bila prav nič ljubosumna nanj. Tudi v otroštvu sva se družila, imela sva skupno družbo, šele ob koncu osnovne šole, ko sem jaz trenirala košarko, sva imela vsak svoje prijatelje, svojo družbo.« Na vprašanje, ali je bila kot starejša sestra zaščitniška do zvezdnika Atletica ali je bil on zaščitniški do nje, ker je dekle, nam je zgovorna Škofjeločanka odgovorila: »Jaz sem bila zaščitniška do njega (smeh). Ko je bil mlajši, je bil bolj živahen in je povzročil kakšno težavo (smeh).« Čeprav je bila Teja starejša in bolj umirjena, sta z Janom velikokrat tudi kaj ušpičila, predvsem ko sta bila sama doma. »Vsekakor sva se kdaj skregala in stepla, tako kot verjetno vsak brat in sestra (smeh). Največkrat pa se je zgodilo, da ko sva šla na igrišče, sva s sabo vzela eno žogo. Jan je to znal izkoriščati in je žogo vedno brcnil nekam daleč, nato pa ni želel iti ponjo. Jaz sem se seveda razjezila, ga oštela, ker mi je nagajal. Vedno me je zelo dobro sprovociral in to je bila, če povem po domače, kar 'štala',« se je na ves glas zasmejala Teja.
Z bratom kljub temu, da že več kot 10 let gradita svoji karieri, živita in igrata v tujini, ohranja zelo dober odnos. »Res je sicer, da se ne slišiva ravno vsak dan, saj se nama tako hitro niti ne zgodi nič novega, a se podpirava, spremljava tekme, če obstaja možnost, si grem tudi v živo ogledat kakšno njegovo tekmo. Zdaj sva se ravno zgrešila, saj sem morala jaz na priprave, on pa je šele prišel domov, ampak se bova že ujela,« je dodala zgovorna košarkarica. Družina je za Tejo izjemnega pomena, v njej najde svoj mir, v krogu najbližjih si napolni baterije, zelo pa je vesela, da so uspeli ostati tako povezani. Skoraj vsako leto se družina Oblak odpravi na prav poseben obisk, in sicer k slavni babici Mari Majkić, ki živi vasi Sokolište v Republiki srbski. Zakaj slavna? Pred kakšnim letom dni je namreč »nastopila« v televizijski oddaji RTRS in s svojim nastopom ter skromnostjo navdušila tako celotno regijo kot tudi Španijo, kamor se je razširil ta posnetek. »Moram priznati, da nas je vse skupaj zelo presenetilo. Čeprav v tisti vasi ne živi več veliko ljudi, so nekako izvedeli, da je to najina babica, in so z njo naredili intervju. Če ste si ga pogledali, ste lahko videli, da res živi povsem skromno življenje. Lahko rečem, da je celotna naša družina zelo preprosta. Ko Jan in jaz končava sezono, po navadi je to enkrat junija, se vsi skupaj odpravimo na obisk k njej,« je z nasmehom povedala Teja in razkrila še delček zelo zanimive družinske zgodbe Oblakovih. »To je babica po mamini strani. Mama je že zelo mlada, mislim, da je bila stara 20 let, prišla v Slovenijo in lahko rečem, da je kar Slovenka. Niti po govorici niti po ničemer drugem ne bi mogli ugotoviti, da ni iz Slovenije. Tu se je zaposlila v trgovini, ati pa je s tovornjakom razvažal kruh. In ga pripeljal v trgovino, kjer je delala mami,« je ponosno dejala Teja.
KITARI SEM POTRGALA VSE STRUNE
Danes 28-letna košarkarica je priznala, da je sicer rada hodila v šolo, a je potrebovala več priganjanja, ko se je morala učiti za kontrolne naloge. »Glede domačih nalog sta bila mama in oče stroga, šola je morala biti vedno na prvem mestu, šele potem je bil na vrsti šport. Če v šoli ni bilo vse v redu, nisva smela iti na trening,« je povedala Teja, ki je imela najraje zemljepis in matematiko, malo manj je marala jezike, ki pa ji danes, ko igra in živi v tujini, ne povzročajo preglavic. V osnovni šoli je obiskovala tudi različne krožke. »Eno leto sem hodila v glasbeno šolo, igrala sem kitaro. To je bila bolj mamina otroška želja in me je ona spodbujala. Spomnim se, da sem se nekega dne naslonila na kitaro in potrgala vse strune (smeh). Hodila sem na ročna dela, bila sem v gasilskem krožku, obiskovala sem tudi akrobatiko.« Po končani osnovni šoli se je vpisala na ekonomsko šolo, smer ekonomski tehnik, in se po končanih štirih letih vpisala na ekonomsko fakulteto, toda kmalu je odšla v tujino, zato je študij opustila in se v popolnosti posvetila košarki.
Čeprav je bila ta pri 11 letih, ko jo je začela trenirati, zanjo bolj ali manj igra, je hitro prerasla v resen šport, tudi njena kariera se je že v Sloveniji zelo hitro razvijala. Najprej je igrala v domači Škofji Loki, nato se je preselila v Kranjsko Goro, nosila pa je tudi dres Celja, serijskih državnih prvakinj, preden se je prvič odpravila v tujino. »Ko sem bila stara 16 let, sem igrala v Kranjski Gori in že takrat bi lahko igrala v tujini, a nisem bila pripravljena, igranje za Celje mi je nato dalo ogromno. Tudi zato, ker sem prvič živela sama,« je razkrila Teja. Zelo zgodaj je doživela tudi tisto, česar se športniki najbolj bojijo – srečala se je s hudo poškodbo kolena, imela je strgane križne vezi in je morala okrevati kar osem mesecev. »To je bila moja druga resna poškodba, tudi pred tem je stradalo koleno. Okrevanje je bilo psihično res naporno, saj sem točno vedela, kaj me čaka. Po tej izkušnji sem postala še močnejša, nikoli nisem razmišljala o tem, da bi nehala igrati košarko.« Njena prva izkušnja s tujino je bila vse prej kot pravljica, saj je bila selitev na Poljsko njena prva izkušnja s košarko po poškodbi, prav tako je živela v majhnem mestu in pritiski v klubu so bili veliki. »Ni bilo lahko, me je pa ta izkušnja utrdila, tudi pozneje mi je bilo zaradi tega v tujini lažje,« je povedala. To ni bila velika sprememba le za Tejo, temveč tudi za starša, ki sta kar naenkrat ostala sama. Jan se je namreč leta 2010 že preselil na Portugalsko, Teja je leto pozneje odšla v Celje, leta 2013 pa je prvič zaigrala v tujini. »Težko se jima je bilo navaditi na to, da sta živela brez naju, še posebej zato, ker smo bili prej ves čas skupaj. Veliko sta naju obiskovala, danes pa je vse lažje tudi zaradi tehnologije. Zdi se mi, da zdaj že uživata brez naju (smeh).« Tudi zaradi te razdalje med njimi so poletja tista, ko napoči čas za več skupnega druženja, obujanje spominov. »Še pred dvema letoma smo šli skupaj na morje, letos bo to zaradi mojega evropskega prvenstva nekoliko težje izvedljivo. Tudi oba z Janom še živiva doma, ko se vrneva v Slovenijo, smo tako vsi v eni hiši, že to je dovolj, da se družimo.«
ZAČUDENA SEM BILA, DA SO ME NEZNANCI POLJUBLJALI
Leta 2014 se je Teja preselila na Slovaško, kjer je kar tri sezone nosila dres ekipe Good Angels iz Košic. Tam se je povsem udomačila in se tudi naučila govoriti slovaško, kar ji pomaga tudi na Češkem, kamor se je preselila lani. Vmes je eno sezono igrala za madžarski Szekszard. Čeprav naši vzhodni sosedi ne veljajo za košarkarsko velesilo, daleč od tega, pa se raven ženske košarke iz leta v leto dviga, njihovi klubi uspešno igrajo v evropskih tekmovanjih, veliki so tudi finančni vložki. »Košarka je veliko bolj fizična, kot sem je bila vajena, sodniki puščajo veliko bolj grobo igro. Tudi trener me je pred sezono opozoril, naj bom bolj mirna in naj ne eksplodiram takoj po kakšnih sodniških odločitvah, ker velikokrat ne piskajo prekrška tako, kot smo vajeni,« je povedala še eno zanimivost. Ko smo jo povprašali o kakšni posebni anekdoti, ki se ji je pripetila med igranjem v tujini, je izpostavila madžarske navijače. »Ti so res živeli za klub, naša dvorana je bila nenehno polna, tudi na gostovanja so hodili z avtobusi, edino, kar mi je bilo res čudno, je to, da so me želeli na lice poljubiti ljudje, ki sem jih videla prvič v življenju,« se je ob nenavadnem madžarskem običaju nasmejala Teja in dodala: »Drugače pa smo imeli kar nekaj zanimivih tekem, največji derbi je bil z ekipo iz Soprona. Soigralke so mi rekle, da je bilo na tistih tekmah slišati tudi nemalo kletvic, toda ker nisem razumela, mi je bilo vseeno (smeh).«
MORDA BOVA PO KARIERI Z BRATOM ZDRUŽILA MOČI
Konec junija žensko reprezentanco čaka začetek evropskega prvenstva v Nišu, Teja pa ne skriva želje celotne ekipe, da bi se Slovenija uspela uvrstiti v drugi del tekmovanja v Beogradu. Čeprav ima šele 28 let, je najstarejša članica izbrane vrste. "To bom rekla čisto po tiho (smeh). Imajo pa mlajše igralke morda nekoliko več spoštovanja do mene. Odnosi sicer niso takšni, kot so bili pred desetletjem, ko je v slačilnici vladala stroga hierarhija, toda nobena od mlajših reprezentantk mi ne bi nikoli rekla kaj čudnega," je povedala Teja, ki je poudarila, da je za vzpon slovenske ženske reprezentance v veliki meri zaslužen tudi ekipni duh, ki vlada v reprezentanci. »Tudi ko poleti nimamo reprezentančnih obveznosti, se večinoma dobimo v Ljubljani in gremo na pijačo. Ko imamo reprezentančni zbor, pa tako ali tako komaj čakamo, da se vidimo, saj se med sezono ne moremo,« se je nasmejala Teja, ki je na igrišču zelo resna, osredotočena na igro in tekmice. Kaj pa v zasebnem življenju? »Rada imam svoj mir, a sem po drugi strani rada tudi v družbi. Najbolj se odprem, če sem v družbi še ene ali dveh oseb, če pa je večja družba, sem bolj tiho, nikoli ne iščem pozornosti. V prostem času grem najraje na sprehod s kužkom, francoskim buldogom, ki je star osem mesecev. Rada preživljam čas v naravi. Po tekmi pa odvisno od razpoloženja. Če izgubimo, sem rada sama, drugače zelo uživam na kakšni večerji.«
Čeprav ima pred sabo še nekaj let kariere, smo jo povprašali tudi o načrtih za prihodnost. »Ne bi bila trenerka, bolj se vidim kot kakšna vodja reprezentance. Ali pa bi imela kakšen svoj center, toda pri tem je treba imeti dobro idejo, biti pameten. Kdo ve, morda pa bova z bratom združila moči,« je dodala Teja. Sta si sicer z Janom različna po značaju? »Niti ne. Če pogledam najini vlogi na igrišču, se kar razlikujeta. On je vratar, bolj individualen, ob igrišču pa sva si zelo podobna. S to razliko, da je Jan manj komunikativen,« nam je zaupala simpatična Škofjeločanka. Kje se vidi čez 20 let? »Želim si družino, imela bi dva otroka, živela bi v hiši malo zunaj mesta. O tem drugače še ne razmišljam, trenutno sem popolnoma posvečena karieri.«
