Tanja Ribič 1 Odkrito.si

Družina Tanje Ribič zaradi Đura v šoku!

iča Svet24.si

Umrla humoristka Iča Putrih

Luna Petisvet.si

Konec sprenevedanja, na dan prihaja resnica!

matjaž han, miha kordiš Svet24.si

Matjaž Han Levici: "Fantje mladi, ta trenutek ...

Saša Lendero 2 Svet24.si

Saša Lendero ima eno težavo z vodenjem ...

can yaman Njena.si

Takšno telo pod obleko skriva Ferit

milan Njena.si

Junakom šova Ljubezen po domače podivjali hormoni

Miha Andolšek
Miha Andolšek
1 04.02.2019 10:37:03

Matti Nykänen: Simpatija do hudiča

Nekoč je živel mož, ki je bil pijanec brez mere, pevec brez posluha, pretepač brez poguma, slačifant brez izklesanega telesa, mož brez žene, a ko je stopil na smuči, ko je bil v zraku, mu ni bilo para. Pil je kot žolna, se v teh pijanskih blodnjah pretepal, uničeval sebe in vse okoli sebe, a ko je bil dober, ko je bil pravi, je bil brez dvoma najboljši smučarski skakalec na zemeljski obli.

Še preden je konec osemdesetih prišel neki Šved, ki je s svojim inovativnim slogom revolucioniral skakalni svet kot nihče pred njim, je bil on tisti mož, ki ga je bilo treba premagati. Ko je bil dober, namreč ni bil le najboljši, ampak je bil praktično nepremagljiv, le redki, kot denimo Jens »Bundesliga« Weissflog, so šli lahko v korak s tem sijajnim Fincem, ki je na novo spisal knjigo rekordov smučarskih skokov.

Ali je najboljši smučarski skakalec vseh časov, je težko reči, vsako obdobje, vsaka generacija ima namreč svoje junake, velikane, a da mu je mesto tam, na skakalnem panteonu, ni niti najmanjšega dvoma. Številke in dosežki so sami po sebi dovolj zgovorni, številke pač ne lažejo. Osvojil je vse, kar se je osvojiti dalo, in v njegovem primeru to nikakor ni zgolj fraza. Šel je tja, kamor pred njim ni šel še nihče. Na olimpijskih igrah je osvojil štiri zlate in srebrno kolajno, v svetovnem pokalu je zmagal v 46 posamičnih tekmah, dosežek, ki ga je leta pozneje izboljšal šele Avstrijec Gregor Schlierenzauer, ob tem da je dandanes v sezoni nekaj tekem več kot v času letečega Finca.

Vzpon
Bil je skakalec izjemne tehnike, pravzaprav bi lahko zapisali, da je bil edinstven, najboljši pa, ko je bilo najbolj pomembno – na velikih tekmah. Finec je navsezadnje še vedno edini skakalec v zgodovini, ki je osvojil vseh pet najbolj pomembnih lovorik v svetu skakalnega športa: zlato olimpijsko kolajno, naslov svetovnega prvaka, naslov svetovnega prvaka v poletih, svetovni pokal (štirikrat) in novoletno turnejo (dvakrat). In kljub vsem tem dosežkom je pri tem vedno dajal občutek, da tisto najboljše šele pride, da še nismo – in nikoli ne bomo – videli najboljšega od moža iz finskega mesta Jyväskylä. Za neko izjemno kariero so namreč ostala tudi vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo.

Vse se je začelo pri osmih letih, ko ga je oče izzval, ali se upa spustiti po mali, iz snega narejeni skakalnici v njihovi soseščini. Sprejel je izziv, spustil se je po tistem kratkem zaletišču in vse ostalo je zgodovina. Skakanje je postalo obsesija, skakanje je postalo njegovo življenje, kot otrok je cele dneve prebil na skakalnici, z enajstimi leti pa je nastopil na svoji prvi tekmi in na osemmetrski skakalnici seveda zmagal. Šolsko torbo je kmalu obesil na klin, pod budnim očesom skakalnega guruja, slovitega Mattija Pullija, ki je bil Mattiju drugi oče in je predstavljal eno redkih, mnogi bi rekli tudi edino avtoriteto, ki jo je priznaval Matti, se je začel vzpon proti zvezdam. Širšo javnost je prvič nase opozoril februarja 1981, ko je postal mladinski svetovni prvak, že konec istega leta pa je sledila prva zmaga v svetovnem pokalu. Šampion je prišel, le nebo pa je bilo meja. Številni so ga želeli posnemati, številni so želeli izvedeti skrivnost njegovega uspeha in priti do dna fenomenu, imenovanemu Matti Nykänen, a Matti je ostal uganka. Najbrž še sam ni prav dobro vedel, kako mu uspeva.

Vrhunec
Sezona 1987/88 je bila tista, ko je bil na vrhuncu svojih moči. In kakšno leto je to bilo! V tisti zimi je namreč osvojil – vse. Veliki kristalni globus, prestižno novoletno turnejo in tri zlate kolajne na olimpijskih igrah v Calgaryju, ko je na veliki skakalnici Jugoslavijo z bronom razveselil Matjaž Debeljak. Tekmecem je Matti tisto zimo prepustil le drobtinice, kot se je izkazalo, pa je bil to tudi njegov labodji spev. Čeprav je bil star šele 25 let in bi lahko zapisali, da je bil v najboljših letih za skakalca, se je njegova peščena ura počasi iztekala. Sceno so s svojim V-slogom počasi zavzeli Šved Jan Boklöv in drugi »netopirji«, Matti Nykänen pa je skupaj s še nekaterimi zapriseženimi klasiki počasi odjahal v sončni zahod. Še vedno je bil sicer zelo pogost gost v dnevnih časopisih, a po navadi zaradi povsem napačnih razlogov.

Ko je govora o Nykänenu in njegovi karieri, pogosto na misel pride rek, da kdor visoko leta, nizko pade. Matti je resnično letel visoko, višje kot vsi njegovi tekmeci, potem pa tudi resnično nizko padel. Z leti je postal karikatura samega sebe, njegovo življenje pa je postalo en sam resničnostni šov, na vrhuncu norosti je bil na Finskem bržkone najbolj pogost gost rumenih strani, ki so ga secirale pri živem telesu.

V marsičem je bil kot Kovačičev Žare Lepotec, bil je namreč pogosto prvi. Bil je prvi skakalec, ki je na enih igrah osvojil vse tri zlate kolajne, bil je prvi skakalec, ki je preskočil 190 metrov, bil je prvi skakalec, ki je izdal glasbeno ploščo, bil je prvi skakalec, ki je pristal v zaporu, bil je prvi skakalec, ki je dvakrat pristal v zaporu, bil je prvi skakalec, ki je postal slačifant, bil je prvi skakalec, ki je posnel pornič ... Skratka, bil je prvi.

Klanjal se je predvsem steklenici viskija ali vodke, svojo resnico je iskal tudi ali predvsem na dnu kozarca. Njemu so se klanjale množice, on pa se je pogosto klanjal steklenici, viski in pivo sta bili njegova religija, alkohol je bil njegov bog, h kateremu se je zatekal, z leti le še bolj pogosto, pri tem pa so se vrstili izpadi.

Padec
Alkohol je bil njegova ahilova peta, že od štirinajstega leta dalje je bil njegov zvesti spremljevalec. Ne bi prav dosti zgrešili, če sploh kaj, če bi zapisali, da je bil ta šampion ljudstva največji pijanec med skakalci in najboljši skakalec med pijanci. Alex Higgins, George Best, Marco Pantani in Paul Gascogine v iskanju vzporednic pridejo prvi na misel. Tragične, a hkrati tudi romantične figure, ki jim je poleg nespornega talenta skupno tudi nagnjenje k samouničevanju. Hodil je po robu, pogosto tudi prek njega. Krepko prek. Enfant terrible, ki je bil ljubljenec naroda in kot takemu je bilo dovoljeno vse, a tudi tisti »vse« je vendarle imel svoje meje. Ko je bil trezen, je bil prijeten možakar, a ko je pil, so vsi demoni udarili na plan. Ko je zvrnil nekaj kozarčkov vodke ali vrčkov piva preveč, je iz doktorja Jekylla na površje počasi prilezel gospod Hyde.

Tam, v zraku in na skakalnici, je bil doma. Kot Mane Garrincha ali George Best se je v športnih arenah počutil kot riba v vodi oziroma v njegovem primeru kot ptič v zraku, v »navadnem« življenju pa se po drugi strani ni najbolje znašel. Pogosto je bil izgubljen, ni vedel, kaj bi sam s sabo, odgovore pa iskal na dnu kozarca. Njegovim trenerjem ne gre očitati, da se niso trudili, ravno nasprotno, poskusili so vse, da bi ga spametovali. Za kazen so ga s turneje ničkolikokrat poslali domov, ga spet drugič pustili, da je noč prebil v policijski celici, silili so ga, da je jemal tablete, po katerih mu je bilo nemudoma slabo, če je zgolj pokusil alkohol. Vse to in še bistveno več, vse z namenom, da bi ga spametovali. A ni šlo. Kot da bi sklenil pogodbo s hudičem, ti meni skakalni prestol, jaz tebi dušo. »Za vsakega športnika, ki ima svojo divjo plat, moraš najti ravnovesje, da pri tem ne uničiš tistega, kar ga dela izjemnega, ob tem pa paziti, da ne uniči samega sebe. In včasih spoznaš, da preprosto ni načina,« je dejal eden izmed trenerjev, ki so od blizu spremljali kariero enega od najboljših vseh časov. V slogu citata Tennesseeja Williamsa, ki je nekoč zapisal: »Če bi se znebil svojih demonov, bi izgubil tudi svoje angele.« Vendar se ni znebil demonov, pravzaprav so se ti le še nabirali, sploh ko je bilo enkrat vsega konec.

Ko je tam v začetku devetdesetih načetega duha in telesa prišel do konca svoje športne poti, je bil izgubljen. Pravzaprav je postal še bolj divji, potem ko ni bilo več nekega ventila, skozi katerega bi spuščal svojo hiperaktivnost in vso silno energijo. Ostali so mu le spomini in številni pokali ter kolajne, a od spominov in kolajn se seveda ne da živeti. No, na neki način se da, vsaj nekaj časa, Matti je namreč razprodal večino kolajn, ki so se nabrale skozi leta in ki so na svoj način pričale o neki veliki karieri. Znašel se je v vrtincu alkohola, nasilja, izgredov in finančnih težav. Potem ko je od osmega leta dalje praktično živel na skakalnici, pil, jedel in dihal skoke, je nastopila praznina. »Iz nekega dobro znanega in utečenega sistema sem padel v fazo negotovosti. Vse življenje sem počel točno določeno stvar, zdaj pa ta kar naenkrat ni bila več pomembna. Svet zunaj smučarskih skokov je bil povsem drugačen od tistega, ki sem ga poznal pred tem,« pravi v eni izmed biografij.

Dno
Spet drugi bi rekli, da ni znal živeti z bremenom šampiona. Ni bil ne prvi ne zadnji. Če bi znal, bi bil na Finskem še leta kasneje kralj, bogataš in skakalna avtoriteta. Tako pa ... Tako pa je bil lutka, karikatura, katere skakalni dosežki so danes v senci takšnih in drugačnih, recimo temu podvigov.

Njegov življenjepis je resnično pester. Najprej je poskusil srečo oziroma drugo kariero najti na pevskih odrih, celo dokaj uspešno mu je šlo, v svetu pop glasbe je debitiral s ploščo, ki se je dobro prodajala, a se je tudi precej hitro izpel. Potem je bilo bojda njegov glas mogoče slišati na eni izmed vročih linij, ponujali so mu vloge v pornografskih filmih, nato se je še enkrat vrnil na oder, le da ni prepeval, ampak je odvrgel cunje, v neki igralnici v mestu Järvenpää je bil namreč zdaj že nekdanji smučarski skakalec zaposlen kot slačifant. Njegovo ime je bilo še vedno vaba za množice, ljudje so hodili gledat tega nenavadnega, da ne uporabimo kakšne močnejše besede, slačifanta s pivskim trebuščkom, ki je bil na neki avtocesti za pekel, tudi njegovo zasebno življenje pa je bilo pri tem vse prej kot spokojno. Pravijo, da je bil šestkrat poročen, čeprav najbrž tudi sam več ne šteje, predvsem njegova zveza z ženo številka štiri in pet, da, pred oltar sta skupaj stopila dvakrat, Mervi Tapola, dedinjo imperija mesnih klobas, je bila neizčrpen vir za polnjenje tabloidov. To je bilo milo rečeno burno razmerje, v katerem so padali udarci in zahteve po ločitvi, v primerjavi s tem zakonom je bil še burni zakon Richarda Burtona in Liz Taylor videti spokojen in miroljuben. To je bila zveza, ki nikakor ni bila sklenjena v nebesih, ampak prej v peklu, po več kot ducat zahtevah za ločitev, poskusu umora, na božični dan 2009 jo je želel zadaviti, in eni ali dveh prepovedih približevanja pa je bilo že dejstvo, da sta oba živa dočakala ločitev, označeno kot uspeh in srečen konec.

Alkohol je izvabil najslabše iz Mattija. Na teh svojih nočnih turnejah, ki so bile kot neka pijanska različica novoletnih turnej, je opletal z jezikom, tičem, pestmi ... »Je kot doktor Jekyll in gospod Hyde, ko je trezen, je eden najbolj prijaznih ljudi, ko pa je pijan, je nevaren in agresiven,« je o njem dejal Egon Theiner, avtor biografije o enem od največjih sinov finskega športa. Ta je v svojih pijanskih eskapadah nemalokrat pristal za zapahi, enega od resnejših incidentov je zakuhal leta 2004, ko je zabodel prijatelja. Zaradi prepira ob polaganju rok ali nekaj takšnega. Za trinajst mesecev je moral za rešetke, že kmalu po tistem, ko je odslužil kazen, pa je sledil nov incident. Pravzaprav je na prostosti zdržal samo pet dni, potem pa je znova dvignil roko nad svojo takratno ženo, dobro staro Mervi.

Spomini
V zadnjih letih se je v medijih pojavljal le še sem in tja, ko se je znova poročil ali ločeval, ko je dobil kakšno bizarno idejo ali ko je bil znova v epicentru kakšnega ekscesa. Včasih se je zazdelo, da se bo končno ustalil in iztrgal iz krempljev alkohola, potem pa so znova prišle črne minute, črni dnevi. Ni mogel iz svoje kože, prel kakšnim letom se je denimo pošteno nadelan prikazal na radiu, kjer je kar s steklenico piva v roki opravil intervju, če tistim blodnjam v napol opitem oziroma napol treznem stanju sploh lahko tako rečemo.

Morda se prav v njegovem osebnem oziroma moralnem propadu simbolno še najlepše odraža propad finskega skakalnega cesarstva. Naroda, ki je bil nekoč gonilna sila in avantgarda v skakalnem svetu, danes praktično ni. Ne obstaja, v sezoni 2015/16 so Finci v svetovnem pokalu v točkovanju narodov z osvojenimi 256 točkami zasedli osmo mesto. Osvojili so jih 5504 manj od Slovenije oziroma le 24 točk več od denimo Anžeta Laniška. Kdor visoko leta ... Nekoč, še ne tako davno tega, pa niso bili le sila, bili so skakalna velesila. Vzor mnogim, ob tem pa junaki in ponos naroda. Bili so kot Jamajka in Jamajčani v sprintu, Matti Nykänen pa je bil v za njih in zanj zlatih osemdesetih – Usain Bolt. Da, tako dober je bil.

Danes so Fincem ostali le še spomini. Spomini, ko so kraljevali v zraku in ko je njihovi eskadrilji poveljeval Matti Nykänen. Mož, ki je bil pijanec brez mere, pevec brez posluha, pretepač brez poguma, slačifant brez izklesanega telesa, pornozvezda brez filma, mož brez žene, a ko je stopil na smuči, ko je bil v zraku, mu ni bilo para. Odgovor na vprašanje, ali sta lik in delo Mattija Nykänena največja skakalna zgodba vseh časov ali pa gre za veliko tragedijo oziroma tragikomedijo, je pri tem odvisen od zornega kota. Resnica je tako ali tako najbrž nekje vmes. Pijan ali trezen, precej večkrat najbrž tisto prvo, je bil vsekakor edinstven, ko je bil dober, je bil najboljši tam zunaj.

Dober, grd, hudoben. Skakalni Peter Pan, deček, ki ni hotel odrasti. Antijunak, ki je na vrh skakalnice odšel z vonjem po viskiju in ženskah, je odšel hitro, prehitro, star je bil 55 let, njegova jetra pa so bila nekajkrat starejša. Ko ga je bog ustvaril, je nemudoma zvargel mušter. A Matti si je bil tako ali tako vedno bližje s tistim tam spodaj. Sympathy For The Devil od Stonesov je bila njegova himna. Plesal je s hudičem in na koncu omagal. Toda tudi hudiča samega je dodobra utrudil.

Značke: matti-nykänen, smrt

Članki iz rubrike