Dino Rađa o smrti Dražena Petrovića in vsemu, kar je sledilo: „Pa ti bodi normalen...“

Stran Dina Rađe na enem izmed socialnih omrežji je nemudoma postala uspešnica. Njegovi zapisi se namreč berejo na dah. Vračajo nas v čase, ko je bila košarka še košarka. V čase Dražena Petrovića. Zadnji zapis, eden (naj)boljših do zdaj, se sicer nanaša na mesece oziroma prvenstvo po Draženovi smrti. Zapis, ki gre nekako takole...

"... To je bilo najtežje reprezentančno leto in kolajna z morda največjo težo glede na vse okoliščine. Začnimo na začetku. Dražen umre in vse, kar smo delali do tedaj, pade v vodo. Najprej nismo trenirali 6, 7 dni, da smo se kolikor toliko pobrali, potem pa je bil vsak trening katastrofa. Kristusove muke. Noben se ni mogel zbrati. Kot bi bilo danes se spomnim, ko smo morali na prvi trening. Zaradi solz nisem mogel iz slačilnice. Takoj po pogrebu smo se vkrcali na letalo in odleteli na Sredozemske igre. Kako smo lahko takrat igrali, mi ne bo nikoli jasno. Brez enega pravega treninga smo vzeli srebrno kolajno. Bil je to edini poraz z Italijani, da se ga spomnim. Po SI smo se dvignili in odšli na prvenstvo v Nemčijo. Bolj kot ne smo vse dobro oddelali z izjemo polfinala proti Rusom. V skupini smo premagali tudi kasnejše prvake, Rusi pa kot Rusi. Vedno zajebani. Mi težkih nog, brez pravih treningov in z mislimi bogsigavedi kje, naredimo čudež. Verjemite mi. Vsak rezultat je ogledalo dela na pripravah. Kar smo dali skozi v tistem letu ne bi želel niti najhujšemu sovražniku. In potem dobiti vse tekme z izjemo ene kaže na to, kakšne glave smo imeli. Da ne pozabim, tega leta ni bilo niti Tonija. Ne vem več zakaj, toda vse to smo storili brez obeh. Zato je morda to celo najbolj dragocena kolajna, glede na zasedbo in težave, s katerimi smo se morali soočiti. Igrati tekme z mislimi pri Draženu in vsem skupaj, gledati dekle, ki je bila z njim v avtomobilu, v prvih vrstah... Pa ti bodi normalen."