Luka Dončić, princ, ki odkriva Ameriko (oziroma ona njega), je bil izbran kot tretji, Goran Dragić pa denimo šele kot 46. Ledino je od Slovencev že leta 1997 oral Marko Milić, ki ga je kot 33. izbrala Philadelphia, da bi ga nato nekaj mesecev kasneje zamenjala v Phoenix. Prek velike luže mu je kmalu sledil Rašo Nesterovič, ki ga je leta 1997 kot 17. po vrsti izbrala Minnesota. Pa potem Primož Brezec, Saša Vujačić, Beno Udrih ... Bili so tudi takšni, ki so bili izbrani, a niso nikoli zaigrali pod obroči lige NBA. Erazem Lorbek, Sani Bečirović in Emir Preldžić. Vrstni red je pri tem naključen, Vlatka Čančarja pa še vsaj kakšno leto ali dve ne bomo uvrstili v to druščino.
Veliko jih je bilo, ki so bili v teh letih izbrani na naboru, a niso potem nikoli zakorakali na NBA-parket. Prvi izbor nabora leta 1951 Gene Melchiorre je vsekakor eden bolj razvpitih primerov, zaradi prirejanja tekem v študentskih letih je bilo njegove profesionalne kariere konec, še preden se je sploh začela.
Nenavadnih izborov v vseh teh letih ni manjkalo. Sploh v kasnejših krogih, ko so primerni kandidati, ki bi pomenili dodano vrednost v neki ekipi, že zdavnaj pošli. Izbor se je v preteklosti vlekel kot jara kača, trajal je toliko časa, dokler ni zmanjkalo kandidatov, leta 1968 denimo kar 21 krogov. Posamezni lastniki in trenerji so si naveličani vsega skupaj sem in tja dogajanje poskušali popestriti. Nekateri bi temu rekli tudi norčevanje, so pa spodaj navedeni primeri pripomogli k odločitvi, da so NBA-nabor omejili in ga zmanjšali na sedem (1985) ter kasneje na tri oziroma današnja dva kroga (1989).
Carl Lewis
Kje začeti? Lastnik Philadelphia Sixersov je denimo v 10. krogu leta 1983 izbral Normana Horvitza z mestne farmacevtske univerze. Nič nenavadnega, če ne bi šlo za 49-letnega možaka, ki, milo rečeno, ni bil ravno atletske postave. Še danes ni docela jasno, ali je bil Norman njegov kvartopirski prijatelj ali eden izmed zaposlenih v njegovem podjetju. Ali oboje.
Leto dni kasneje so Chicago Bullsi kot 208. po vrsti izbrali moža po imenu Carl Lewis. Slednji ni nikoli igral košarke, je pa bil najboljši atlet v tisti generaciji, kar je navsezadnje v naslednjem desetletju dokazal na atletskem stadionu. Bullsi niso bili edini, ki so izbrali hitronogega Lewisa, v istem letu so ga v 12. krogu nabora NFL izbrali tudi Dallas Cowboysi. Seveda Lewis ni nikoli zaigral v NBA ali NFL, tako je vprašanje, ali bi denimo zabijanje dvignil na neko povsem novo raven, ostalo prepuščeno domišljiji. So pa Biki iz Chicaga vseeno zadeli terno na tistem naboru, in to precej pred Lewisom. Kot tretjega po vrsti so namreč izbrali nekega Michaela Jordana, ki je kasneje zaznamoval igro in ero kot morda nihče pred njim. Jordan bi sicer moral končati v Portlandu, toda tamkajšnji Blazersi so se raje odločili za centra Sama Bowieja. A to je že neka druga, že dodobra zlajnana in že večkrat povedana zgodba. Morda direktor Bullsov Rod Thorn ni mogel verjeti, kakšno srečo je imel, pa se je v trenutku ekstaze odločil tisto, kar je kasneje postalo legendarni nabor, začiniti še z Lewisom.
Podobno je že 10 let pred tem prav poseben dan poskušal še dodatno ovekovečiti generalni menedžer Atlanta Hawksov Pat Williams. Prav na dan nabora 1974 je namreč Williams dobil prvega sina. Da bi proslavil srečni dogodek, je v 10. krogu izbral – prvorojenca. Liga sicer ni pokazala razumevanja, zato je izbor izničila.
Potem so tu Kansas City Kings, predhodniki Sacramento Kingsov, ki so leta 1977 kot 139. po vrsti izbrali vsestranskega atleta Brucea Jennerja. Moža, ki je leta 1976 v Montrealu osvojil zlato olimpijsko kolajno v deseteroboju, kasneje pa postal član Kardashianovega klana in akter resničnostnega šova. Oče starlet Kendall in Kylie, ki se po spremembi spola danes predstavlja kot Caitlyn Jenner, seveda razen na domačem dvorišču ni nikoli igral košarke.
Philadelphia Eagles so na naboru leta 1944 v 18. krogu izbrali moža po imenu Norm Michael. Sam je za to izvedel 57 let kasneje, ko je listal po almanahu njegove univerze.
John Wayne
Tudi v ostalih ligah zanimivih, nenavadnih, bizarnih izborov ni manjkalo. Podobno kot večina sotrpinov iz 11. kroga nabora NHL leta 1974 tudi Taro Cujimoto ni nikoli zaigral v najmočnejši hokejski ligi. A v nasprotju z drugimi Cujimoto sploh ni obstajal. Bil je plod domišljije Puncha Imlacha, generalnega menedžerja Buffalo Sabresov, in njegovega PR-oddelka. Imlach je bil tako naveličan nad dolgotrajnim procesom, da se je odločil pošaliti iz lige in njenega komisarja ter vse skupaj spremeniti v farso. Imaginarnega hokejista so poimenovali po neki lokalni trgovini, bil pa je zvezda prav tako izmišljene japonske ekipe Tokyo Katanas. Katanas, ker so pač katane podobne sabljam. In slednje so tistega večera kot 183. po vrsti izbrale Tara Tsujimota iz ekipe Tokyo Katanas. Ponos Tokia.
V tistih časih seveda ni bilo interneta, pa je imela laž precej daljše noge. Da je šlo za potegavščino, je Imlach razkril šele nekaj tednov kasneje, tik pred začetkom trening kampa. Nekateri bi sicer rekli, da je bila to bolj slaba šala, sploh ob podatku, da sta bila za ponosom Tokia kasneje med drugim izbrana Dave Lumley in Stefan Persson, ki sta v ligi pustila precejšen pečat, a po drugi strani je tudi Cujimoto (p)ostal neka kultna figura. Še leta kasneje so pristaši Sabresov med tekmami vzklikali »We want Taro!«. Hočemo Tara.
In potem je tu še The Duke. Klub ameriškega nogometa Atlanta Falcons je v 17. krogu nabora leta 1972 izbral Johna Wayna. Da, tistega pravega, enega in edinega Johna Wayna, moža, ki je ubil Liberty Valancea. »Ali želimo najbolj čvrstega, najbolj z**ebanega kurbinega sina na celotnem naboru ali ne?!« se je bojda svojim sodelavcem drl trener ekipe in oznanil. »Atlanta je izbrala Johna Wayna z univerze Fort Apache. (Fort Apache je vestern iz leta 1948, v katerem je igral Wayne, op. p.).« A takrat že priletni Vojvoda je seveda raje ostal v sedmi umetnosti.
