Heroj, ki to ni želel biti

Ni bil seveda edini, ki se je po tistem usodnem 11. septembru 2001 prostovoljno pridružil vojski, a kar ga dela drugačnega, kar ga razlikuje od številnih vrstnikov in soborcev, je dejstvo, da je za seboj pustil kariero v ameriškem nogometu, zvezdniški status in 3,6 milijonov dolarjev težko pogodbo z Arizona Cardinalsi. Skupaj z bratom Kevinom, ki se je odrekel karieri bejzbolista in na mizi pustil pogodbo s Cleveland Indiansi, sta si namesto dresa nadela vojaško uniformo ter se po osem tednov trajajočem neizprosnem tečaju v Fort Benningu pridružila elitnim Rangerjem.

Petindvajsetletni domoljub širokih ramen, ki je bil za domovino pripravljen žrtvovati marsikaj, je bil prototip pravega ameriškega junaka in kot tak seveda kot naročen za administracijo takratnega predsednika ZDA Georgea Busha. A Pat Tillman je bil vse prej kot to in precej več kot to. Bil je razmišljujoč mladenič z močno razvitim občutkom za pravičnost. Zaklel se je, da ne bo dal intervjuja in res ga ni. Ni želel publicitete, ni želel postati »poster boy« desničarjev, ni želel biti orodje v rokah mojstrov propagande. Toda ne glede na njegovo silno željo, da bi letel pod radarjem in bil le eden izmed vojakov s službi domovine, je vseeno postal živi simbol časti, žrtvovanja in tudi sožitja med vojsko ter NFL.

Afganistan
Pričakoval je, da ga bodo poslali v boj z Al Kaido in v lov na Osamo bin Ladna, namesto tega pa so ga spomladi 2003 najprej poslali v Irak, kjer je sodeloval v operaciji Iraška svoboda. Po besedah brata in prijateljev je razgledan in načitan mladenič iz dneva v dan vse bolj in bolj zaničeval vojno/invazijo/okupacijo Iraka, prepričan, da gre le za nafto, denar, posel ... Morda so ga tudi zato leto dni kasneje raje poslali v Afganistan, skupaj z bratom sta v tej nemirni državi v Srednji Aziji pristala 8. aprila 2004, umrl pa je 14 dni kasneje nekje v afganistanskem zakotju. V tem, kar se je izkazalo za prijateljski ogenj, je dobil tri strele v glavo, kar seveda ni bila zgodba, ki bi jo lahko trgovci z življenji prodali ameriški javnosti. Ne na predvečer predsedniških volitev 2004 in ne v luči prepotrebnega rekrutiranja novih kadrov. Družini in ameriški javnosti so sprva dejali, da je Tillman umrl v bitki s sovražnikom, potem ko je njegov vod padel v zasedo. Ponovno je bil uporabljen kot rekvizit oddelka za odnose z javnostjo v Pentagonu, eden izmed članov specialne enote tjulnjev je v govoru ob uri slovesa pravil, da je v toči sovražnikovih krogel v slogu Bate Živojinoviča in/ali Borisa Dvornika jurišal na greben in umrl, medtem ko je branil svoje kolege. Bil je to primeren junaški konec za človeka, ki je postal simbol časti in žrtvovanja za državo, ki je v vojni. Toda resnica je bila drugačna.

Okoliščine njegove smrti sicer vse do danes niso bile nikoli do konca razjasnjene, vpletene je namreč zajela kolektivna amnezija. Krožijo številne teorije, med drugim tudi ta, da ni bil ubit, ampak so ga umorili soborci, saj naj bi oropan iluzij ter zaradi svojih vse bolj protibushevskih in protivojnih stališč postal nepredvidljiv, potencialni trn v peti vojaške industrije. Po koncu triletne vojaške kariere se je med drugim nameraval srečati z intelektualcem Noamom Chomskim, znanim kritikom ameriške zunanje ter vojaške politike. Svojo dolžnost je vseeno nameraval izpolniti do konca in nekega aprilskega dne 2004 je v nekem kanjonu bogu za hrbtom v od vseh pozabljeni deželi končal s tremi ameriškimi naboji v glavi. Kako, zakaj, vprašanja, ki še 13 let kasneje niso docela odgovorjena, tudi vojna v Afganistanu pa še vedno traja. Tudi 13 let po smrti Pata je država ujeta v nekakšni pat poziciji.

Sem Pat j*beni Tillman!
»I’m Pat fucking Tillman!« »Sem Pat j*beni Tillman!« se je bojda v tistih usodnih trenutkih drl na vsa usta, v obupnih poskusih, da bi zaustavil ogenj soborcev, ki je kosil po njegovi skupinici. Zaman, najbolj znani ameriški vojak je bil trenutek zatem mrtev, ubili pa so ga rojaki, ki so na licu mesta poskušali uničiti dokaze. Za Bushevo administracijo je njegova smrt prišla še v posebej nepravem trenutku, v Pentagonu so nekaj dni pred tem izvedeli, da bodo v javnost kmalu prišle podrobnosti o mučenjih v zloglasnem zaporu Abu Ghraib, razmere v Falluji so bile vse bolj kaotične, vojna v Iraku je terjala vse več žrtev, Bushevi ratingi pa so temu primerno padali in bi seveda še bolj, če bi namesto herojske smrti najbolj znanega ameriškega vojaka v javnost prišlo, da je padel v prijateljskem ognju. Namesto Ramba so bili tik pred tem, da dobijo novodobno, afganistansko verzijo Rojen 4. julija oziroma Rona Kovica. In na sceno so stopili spin doktorji ...

Domov je prišel v krsti, zaviti v ameriško zastavo, njegov pogreb, ki ga je prenašala nacionalna televizija, pa je bil dobro zrežirana politična ekstravaganca. Tudi hollywoodski scenaristi bi si težko izmislili boljšo zgodbo. Zvezdnik ameriškega nogometa postane ultimativni patriot ter pade za svobodo, v boju proti terorizmu plača najvišjo ceno, ko se, ne ozirajoč na sovražnikove krogle, zapodi v epicenter pekla, da bi rešil svoje prijatelje. Hacksaw Ridge, Greben rešenih sredi Afganistana. A vse to je bila seveda le maškarada, na katero bi bil ponosen še Goebbels.

Njegov konec je bil zavit v klobčič skrivnosti, prikrivanj, laži in vsesplošne amnezije, po Pentagonu pa naj bi celo zakrožila elektronska pošta, v kateri so se vpleteni bahali, da jim je uspelo vse skupaj prebroditi brez kriminalne preiskave. A po nekaj letih, sedmih uradnih preiskavah, dveh kongresnih zaslišanjih, predvsem pa vztrajnem vrtanju družine z neumorno mamo Mary na čelu, je resnica oziroma so vsaj koščki nje počasi le priplavali na površje.

Trump in Tillman
Zanimivo bi bilo slišati, kaj bi Tillman porekel danes, ko ni več ne duha ne sluha o kakšnem sožitju med NFL in vrhovnim poveljnikom ameriške vojske. Praktično ne mine dan, da se Donald Trump ne bi obregnil ob NFL in vse tiste igralce, ki v znak protesta klečijo ob intoniranju himne. Seveda so Trump in njegovi podporniki poskušali v propagandne namene izkoristiti tudi lik in delo Pata Tillmana, a Pat Tillman se je zavzemal za povsem drugačen svet, kot pa si ga predstavljajo sevniški zet in njegovi sledilci. »Patova zapuščina nikoli ne bi smela biti politizirana na način, ki nas deli,« je pred meseci Trumpu sporočila Marie Tillman, Patova vdova, ki je prepričana, da se je njen pokojni mož boril in umrl tudi ali predvsem za to, da bi lahko vsi svobodno izražali svoje mnenje, ne glede na to, kakšno je in ali bi se z njim strinjali ali ne.

Ironija je, ko nekateri namigujejo, da je Tillmanova zapuščina oskrunjena s protesti, ki v zadnjih dveh sezonah potekajo na nogometnih zelenicah med predvajanjem himne The Star-Spangled Banner. Protesti naj bi predstavljali (tudi) žalitev za vojsko in vojake, a prav vojska je bila tista, ki je s svojimi lažmi ter prikrivanjem sama oskrunila zapuščino in spomin na Pata Tillmana.

Posthumno so mu podelili odlikovanji srebrno zvezdo in škrlatno srce, eden izmed mostov v okolici Hooverjevega jezu nosi njegovo ime, pred stadionom Cardinalsov v Glendalu v Arizoni stoji bronast kip Pata Tillmana, Cardinalsi so njegovo številko 40 upokojili, med navijači pa je po drugi strani še dandanes ena najbolj priljubljenih. Resnični ameriški junak, »poster boy«, ki to ni bil, ni želel biti. Mož, ki je storil to, kar bi številni med nami radi storili, če bi v sebi premogli dovolj poguma. V liku in delu Pata Tillmana se skriva tisto najboljše, kar so ZDA, v primeru Pata Tillmana pa se skriva tisto najslabše, kar so ZDA.