Tistega dne je bilo nekaj v zraku. Ljudje so to začutili. Čeprav je v spominu ostala boleča izkušnja izpred dveh sezon (sezona 1998/99) in izgubljen finale z madžarskim Dunaferrjem. Ko je zajec ostal v grmu, načrtovanega slavja pa ni bilo. Leta 2001 je bila samozavest na še višji ravni, a na veliko bolj čvrstih in zdravih temeljih. Pametni se učijo iz preteklosti in na lastnih napakah. Na Galjevici so se definitivno marsičesa naučili in to zelo hitro. Čarobni trenutek našega športa je bil dolg. Začel se je že po prvi tekmi v Århusu, ki se je končala z neodločenim izidom. V soboto, 12. maja, se je že ob 15. uri na Kodeljevem vila dolga vrsta tistih, ki so si želeli v živo ogledati povratno tekmo finala pokala prvakinj med Krimom Eto Neutro Robertsom in danskim Viborgom. Obrazi čakajočih so bili zgovorni. Kot da bi vsi vedeli, da se bo nekaj ur kasneje zgodilo tisto, kar se v slovenskem športu ni še nikoli. Ob istem času so se začeli zbirati ljudje na Prešernovem trgu in pred Mercatorjevim centrom v Šiški.
Ko so se odprla vrata dvorane na Kodeljevem, se je pričakovanje stopnjevalo. Igralke obeh ekip so na ogrevanje pritekle že pred nabito polne tribune. Ljudje pa so še kar pritiskali in iskali košček prostora, ki bi jim omogočil nepozabno doživetje. Tokrat so vsi morali biti zraven. Znani in neznani. Scenarij dogodkov pred, med in po tekmi sodi v kategorijo železnih oziroma preizkušenih. »Dajmo, Krim« in »Kdor ne skače, ni Slovenec« je donelo v dvorani, ki je pokala po šivih.
Potek tekme je znova potrdil, da so bile varovanke trenerja Toneta Tislja v tisti sezoni najboljše v Evropi. Tako prepričljivo ni zmagovala še nobena slovenska ekipa. Ob koncu ni bilo v dvorani nikogar, ki ne bi stal na nogah in poskakoval. Največ duška so si dale rokometašice – postale so evropske kraljice! Slavje bi morali videti in doživeti. Nemogoče ga je opisati. Penina je tekla v potokih, objemanju in poljubljanju ni bilo konca. Zoran Janković je stisnil pesti in visoko dvignil roke. Tone Tiselj se je sprva umaknil v kot igrišča, igralke pa so letele po igrišču in slavile skupaj s tritisočglavo množico. Medtem je predstavnik EHF čakal in čakal. Kot da bi krimovke pozabile na velik pokal. Vse je bilo pripravljeno na slavnostni trenutek.
»Punce, gremo po kanto,« je Branka Mijatović povabila soigralke.
Gledalci kar niso želeli iz dvorane. Igralke Krima pa ne bi mogle, četudi bi želele. A se jim seveda ni nikamor mudilo. Uživale so v zasluženi slavi. Čeprav jih je pred Mercatorjevim centrom že čakala množica drugih, ki so želeli pozdraviti najboljšo žensko ekipo v Evropi. Sprejem pred »najboljšim sosedom« je bil prisrčen. Svoj delež pozornosti so dobile tudi danske rokometašice. Tako kot že v dvorani, v kateri je nekaj minut odmevalo Viborg, Viborg ... Danke in Danci niso mogli verjeti, da je tudi to mogoče.
Slavje je bilo... Nepozabno, tudi zato, ker je bilo pač prvo.
