V svoji karieri je bil trikrat razglašen za najboljšega nogometaša stare celine, z nizozemsko reprezentanco pa je leta 1974 osvojil naslov svetovnih podprvakov. Uspešen je bil tudi kot trener, saj je Ajax (1987) in Barcelono (1989) popeljal do naslova v pokalu pokalnih zmagovalcev, Katalonce pa tudi do naslova evropskega prvaka (1992). A vse to je le majhen delček zgodbe...
O njem je bilo napisano že vse, hkrati pa vse o njem ne bo napisano nikoli. Morda le toliko, da je bil pripadnik izumirajoče vrste in izumirajočih časov, ko so bili moški še vedno moški. Bil je superzvezda, a drugačna kot danes, ko je vsaka izjava politično korektna in dodobra pretehtana, za recimo temu imidž pa skrbi številčna PR-mašinerija. Cruyff se ne bi nikoli odpravil prek velike luže iskat nadomestno mamo, se je pa postavil po robu Franciscu Francu in njegovemu diktatorskemu režimu. Imel je jajca na in ob igrišču, morda tam še toliko bolj. Vlekel je poteze in odločitve, ki bi si jih številni od nas želeli vleči, če bi globoko v sebi našli dovolj poguma, ob tem pa ni dajal odpustkov in jih niti ni zahteval.
Upornik z razlogom, ki se ni uklanjal in se ni priklanjal, pa je pogosto za sabo požgal marsikateri most in ga potem s svojo karizmo ter nespornim znanjem vedno znova na novo zgradil. Bil je član izbranega in elitnega kluba mož, ki so uživali v nogometu in v življenju. Joie de vivre je bila rdeča nit tako na igrišču kot zunaj njega. Nogometni Marlon Brando. Neukročeni, svojeglavi, nepredvidljivi boemi, kot so bili Cruyff, pa tisti napol nori Irec George Best, ali kasneje večkrat pijani kot pa trezni Paul Gazza Gascogine ... Možaki, ki so imeli v sebi nekaj tistega, kar je imel Muhammad Ali. Poezija v ringu in karizmatičnost zunaj njega, ob tem pa se svetu niso bali pokazati sredinca, ne glede na posledice. Cruyff ga je na svoj način pokazal generalu Francu in argentinski vojaški hunti.
Bil je človek, ki je v enem stavku povedal – vse. In pri tem govoril svoj jezik, nekakšen nogometni esperanto, ki so mu pravili Cruijffiaans. Človek, ki ni poznal in priznaval okvirjev, Sikstinske kapele se pač ne da uokviriti, pa je v času, ko so nogometaši kot po nekem nepisanem pravilu nosili številke od 1 do 11, sam nosil 14. Mnogi bi na vse to dodali še oče današnje Barcelone.
Sedemdesetega rojstnega dne ni dočakal, umrl je 24. marca lani, a odšel pravzaprav ni in ne bo nikoli. Legende namreč živijo večno.
