Kot pravi športni navdušenci ste zagotovo že ničkolikokrat obsedeli pred tistimi znamenitimi dokumentarnimi posnetki, ob katerih blagozvočni glas na las podoben tistemu, ki napoveduje nove hollywoodske filme, pripoveduje zgodbe o olimpijskih podvigih na meji mogočega, na meji verjetnega. Tudi če te zgodbe gledate desetič, se vam ob njih dvignejo dlake na enak način, kot so se vam prvič. Z vsem dolžnim spoštovanjem do vseh naših olimpijskih uspehov Slovenija take zgodbe ni imela, dobila pa jo je s sredinim podvigom, za katerega je že davno zmanjkalo pridevnikov.
»Jaz temu ne verjamem. Ne moreš komaj hoditi, na smučkah pa priteči do olimpijske kolajne. Prepričan sem, da je punca nekoliko pretiravala in iz vsega skupaj naredila preveliko dramo,« so bile prve besede novinarja avstrijske tiskovne agencije, ko smo se z njim znašli na istem avtobusu za pot iz whistlerskega olimpijskega parka v sam Whistler. Jasno, šlo je za čas neposredno po tem, ko je Petra Majdič kljubovala vsemu, čemur je sploh mogoče kljubovati, Avstrijčeve besede pa so bile namenjene poljskemu kolegu, ki se je prav tako bolj kot s svojo tekmovalko na drugem mestu ukvarjal s Slovenko na tretjem. Nasploh je bila to nekako rdeča nit odzivov na sredin ženski šprint v klasični tehniki, saj je naša predstavnica pobrala levji delež take in drugačne pozornosti.
»Ne bi se mogel bolj strinjati. Vedela je, da je v zanjo najboljšem primeru lahko tretja, ker pa so v njeni domovini pričakovali zlato, je svoj padec v polfinalu izkoristila sebi v prid. Iz vsega skupaj je naredila pravo dramo, in tako njeno tretje mesto ne bo kritizirano, temveč bo obveljalo za junaštvo,« je odgovoril Poljak in nas zares šokiral. Ko smo že mislili, da smo preučili vse mogoče zorne kote gledanja na dogodek brez primere, sta nam že prva naključna mimoidoča ponudila novega. Bi, če ne bi šlo za Slovenko, podobno razmišljali tudi mi. Morda, a pri Majdičevi ne gre za njeno narodnost ali reprezentančno pripadnost. Nismo ji verjeli zato, ker je naša, temveč preprosto zato, ker je Petra, ker je športnica, kakršnih je na tem planetu izredno malo. Kako zelo prav smo imeli in kako zelo je moralo biti tako oba omenjena možakarja kot še koga, ki je po možnosti razmišljal na podoben način, sram že čez nekaj ur. Morda kdo od njih čuti celo, da bi se moral priti opravičit v vancouvrsko bolnišnico.
KAKŠEN UDAREC NEKI
Kot vsi zagotovo zelo dobro veste, se je namreč izkazalo, da Petra ni le dobila zelo hudega udarca v prsni koš, kar je trdila zdravniška služba na prizorišču tekmovanja, ki ji je na njeno lastno zahtevo dovolila štartati. Kot je pojasnil vodja zdravniške službe slovenske olimpijske odprave Matjaž Turel, po specializaciji prav pulmolog, so v olimpijskem parku opravili le ultrazvok, ki ni razkril nobene od dejanskih poškodb. Petra je tako do medalje pritekla, misleč, da se je pri nesrečnem padcu v jarek zgolj udarila, pa čeprav se ji je zdelo nadvse nenavadno, da bi lahko udarec kot tak tako presneto bolel.
Šele po prevozu na kliniko v Whistler, kjer so opravili tako rentgensko slikanje (ves čas tekmovanja so krožile novice, da je bilo to opravljeno že na prizorišču, kar pa ne drži) kot CT, se je izkazalo, da nismo videli manjšega čudeža, pri katerem bi tekmovalka do olimpijskega odličja pritekla po hudem padcu na ogrevanju in strašnih bolečinah v predelu prsnega koša, ki so bile vidne na prvi pogled. »Do tega neverjetnega uspeha je Petra prišla s štirimi zlomljenimi rebri in s pnevmotoraksom, to je predrto popljučnico, skozi katero se je med rebri in pljuči začel nabirati zrak. Ni še jasno, kakšna je bila razsežnost slednjega med samim nastopom, toda ob prihodu na kliniko je bil že dobro viden. Kakorkoli že, videl sem že človeka, ki je s tako poškodbo stal na nogah in počasi hodil, ne morem pa verjeti, da je nekdo v takem stanju osvojil olimpijsko odličje,« je pojasnil Turel in zagotovil, da je bilo tveganje pri Petrinem nastopu (ni ga odobril sam, saj je bil tisti čas na teoretično precej bolj nevarnem ženskem smuku) minimalno.
»Teoretično bi se lahko stanje zelo poslabšalo, a potek po navadi ni tako dramatičen, pa tudi če bi bil, bi zadevo zelo zgodaj odkrili in njen nastop prekinili. V Petrinem primeru se je izkazalo, da ni stanje zaradi nastopa prav nič slabše, kot bi bilo, če ne bi štartala,« je poudaril.
ŽELELA JE BITI DEL VSEGA
Da, tu se šele zares začnejo razsežnosti uspeha športnice, ki je seveda že zaključila nastope na teh olimpijskih igrah in po vsej verjetnosti tudi letošnjo sezono. Tu se začnejo, segajo pa prek vseh meja navadnim smrtnikom razumljivega, kajti sreda se je za Majdičevo s helikoptersko potjo v bolnišnico končala šele deset ur po nesreči, na to sredo pa ni le odtekla kvalifikacij, četrtfinala, polfinala in velikega finala ter z junaštvom vseh junaštev osvojila prvo kolajno za Slovenijo po bronu skakalcev na ekipni tekmi v Salt Lake Cityju leta 2002. Najprej je želela sodelovati na razglasitvi najboljših neposredno po tekmi, pa čeprav so jo nanjo morali skoraj prinesti.
Nato kljub temu, da bi ji to brez kakršnihkoli težav dovolili, ni želela izpustiti tiskovne konference, temveč je na njej z bolečino in veseljem odgovarja na vprašanja, ki so ji jih zbrani novinarji namenili več kot višje uvrščenima tekmovalkama. Pri tem je Majdičeva celo napovedala, da se bo skušala pripraviti za predzadnji dan iger in nastop v maratonu na 30 kilometrov. Seveda je to misel opustila takoj, ko je izvedela za resnost svojih poškodb, zato pa njim navkljub ni želela prekiniti svojih z osvojitvijo odličja povezanih aktivnosti. Kot je pojasnil Turel, se je na vsak način želela udeležiti uradne podelitve kolajn na trgu v Whistlerju in je to tudi dejansko storila, pa čeprav je morala priti s cevko, vstavljeno v prsni koš, in na invalidskem vozičku.
A pozor, na slednjem je Petra prišla le do zaodrja, nato pa na navdušenje zbrane množice na nogah prišla na oder in celo sama stopila na tretjo stopničko. Nismo mogli verjeti svojim očem, v našem poklicu vsega hudega navajeni pa smo bili pravzaprav še bolj šokirani, ko se je na vozičku pojavila v tako imenovani mešani coni in tam po svojih najboljših močeh odgovorila na nekaj naših vprašanj. »Kljub tabletam je bilo tako hudo, da sem nekajkrat hotela odnehati, a ko sem nekako prilezla do finala, sem si zelo želela medalje. Težko bi prenesla, če bi bila po vsem tem na koncu četrta,« je povedala in dodala: »Ljudje, ki so kdaj imeli zlomljeno rebro, vedo, kako boli, jaz pa sem tekla s kar štirimi. Očitno sem bila tako dobro pripravljena, da bi v normalnih okoliščinah gladko zmagala. Zlato kolajno bi si tudi zaslužila, a obrnilo se je drugače, bron pa je več kot poplačal vse moje napore.« Pri tem pa ji nikar ne recite, da je bila močnejša od smole. »Imam štiri zlomljena rebra in končala sem nastope na olimpijskih igrah. Kljub kolajni smole nisem premagala.«
Morda res ne, a naredila je - in to v svetovnem merilu - marsikaj drugega.
