Bilo je na današnji dan pred enajstimi leti, na največjem nogometnem odru, ki se ga je oprijel vzdevek „el clasico“, ko je v vsem svojem sijaju zablestel Ronaldo de Assis Moreira, ki ga je nogometni svet poznal seveda predvsem kot Ronaldinha. Brilijantni Brazilec se je takrat, 19. novembra 2005, sredi Santiago Bernabeua poigraval z izgubljenimi domačini. Povedano drugače, sicer močni Real (Casillas, Sergio Ramos, Roberto Carlos, Beckham, Zidane, Raúl, Robinho, Ronaldo,...) je lahko le nemočno opazoval sambo, ki jo je na zelenici plesal navdahnjeni Brazilec.
Domači so prvi strel na vrata gostov sprožili šele v 76. minuti, dve minuti kasneje pa je Ronaldinho zabil še zadnji žebelj v njihovo krsto. Bilo je to pravo malo remek delo, slalom s polovice igrišča in mojstrski zaključek mimo Casillasa, ki je lahko le še zamahnil roko.
In potem se je zgodilo tisto nepredstavljivo, ne prej ne potem nikoli več videno. Ronaldinho je bil namreč deležen stoječega aplavza s strani domače publike. Vse rivalstvo, da ne rečemo sovraštvo, je bilo v tistem trenutku potisnjeno na stran, ljubitelji nogometa so se priklonili resničnemu geniju, pa čeprav je bil v dresu najhujšega tekmeca.
Tudi sam Brazilec je v svoji karieri dobil marsikatero priznanje in poklon, toda najbrž nobenega večjega od tistega, ki so mu ga tistega novembrskega večera namenili pristaši Reala. Prizor, ki se je za vedno vtisnil v spomin in ki na nek način ponazarja vso elpoto nogometne igre.
