Ko govoriš oziroma pišeš o Iztoku Pucu, se težko izogneš sentimentalnosti in patosu. Ter pridevnikom, ki se začenjajo s predpono naj. Bil je rokometaš in človek z veliko začetnico, bil je naš, bil je njihov, bil je od vseh. Žoga so mu rekli hrvaški soigralci, Pucko in Ico so mu pravili na sončni stran Alp. Rokometaš sijajnega strela, ki pa je igral tudi takrat, ko ni zabijal golov, morda takrat še celo bolj. Medtem ko so drugi igrali rokomet, je on IGRAL rokomet. Bil je igralec, ki je zabijal, ustvarjal ter mislil. V njegovi igri sta bila »vic« in šarm, bil je bombarder in plejmejker v eni osebi, taktiko pa je imel v malem prstu. Bil je redka in danes že vrsto let izumirajoča vrsta. Brez dvoma bi dobil mesto v rokometni dvorani slavnih, če bi ta seveda obstajala.
Veliko je bilo tekem, še več golov, v spominu je denimo ostal tisti nemškemu Wallauu v finalu pokala prvakov tri sekunde pred koncem, s katerim se je Zagreb še drugič in do zdaj tudi zadnjič povzpel na streho Evrope. Ko se je tekma prelamljala, ste želeli žogo videti v njegovih rokah. Faktor x, najboljši, ko je bilo najbolj potrebno. Še bolj navdušujoče je bilo tisto razmontiranje Teke iz Santanderja leto dni pred tem, ko so Zagrebčani eno najboljših evropskih ekip, milo rečeno, povozili in ko v prvih 25 minutah niso zgrešili niti enega strela. Seveda s Pucem v osrednji vlogi.
NA TREH S TREMI RAZLIČNIMI
Za kako posebnega rokometaša je šlo, na neki način govori že podatek, da je na olimpijskih igrah igral za tri reprezentance, po čemer je unikat v svetovnem rokometu in najbrž tudi športu na splošno. Z rajnko Jugoslavijo je v Seulu leta 1988 osvojil bron, štiri leta pozneje je zaigral na prvi tekmi slovenske reprezentance po osamosvojitvi, ko so Slovenci v Golovcu premagali Italijo, a se je kmalu potem iz športnih motivov, ker je želel zmagovati in osvajati lovorike, odločil za hrvaški dres in z našimi južnimi sosedi dosanjal sanje ter se v Atlanti povzpel na najvišjo stopničko zmagovalnega odra.
Roko na srce, ni ga bilo vedno lahko, prijetno gledati v dresu Hrvaške in/ali Zagreba, ob tem pa smo se spraševali, kaj bi bilo, če bi bilo. Hvala bogu smo tudi na to dobili odgovor, jesen kariere je namreč pričakal v domovini ter Celje trikrat popeljal na prag finala lige prvakov, za kratek čas je na prelomu tisočletja s Prulami in Rudijem Bricem vrhunski rokomet vrnil tudi v prestolnico, eden zadnjih vrhuncev neke velike kariere pa je bil nastop v slovenskem dresu na igrah v Sydneyju. A več kot vse te številke, več kot vsi ti dosežki in lovorike o njem govorijo besede tistih, ki so imeli priložnost igrati z njim in ob njem. Besede rokometnih velikanov o rokometnem velikanu.
Sredi osemdesetih so že dolgo krožile govorice o nekem mulcu iz Slovenije, ki ga je v Šoštanju odkril danes prav tako pokojni Miro Požun. Širši javnosti se je predstavil leta 1987, ko je na reškem Trsatu mladinsko izbrano vrsto Jugoslavije kot kapetan popeljal do naslova svetovnih prvakov, sam pa je postal najboljši igralec turnirja. Bil je programirani naslednik Veselina Vujovića, konec osemdesetih najboljšega rokometaša na zemeljski obli in igralca, ki je rokometno igro dvignil na novo raven. V Pucu so videli novega Vujovića, ob omembi njegovega imena pa aktualnemu slovenskemu selektorju tudi pet let po tistem črnem 20. oktobru 2011, ko je iz kalifornijskega San Diega prišla žalostna vest, da je Puc izgubil svojo zadnjo bitko, zastane beseda in na obrazu se izrišeta žalost, bolečina.
Žalost, da ga ni več z nami in med nami. »Bila sva cimra na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988, ko smo osvojili bronasto medaljo. Spomin nanj mi, tako kot najbrž vsakomur, ki ga je poznal tako dobro kot jaz, povzroča bolečino in žalost, da nas je zapustil tako hitro, mnogo prehitro. Besede mi gredo težko z jezika. Bil je velik človek in velik igralec. Moral bi biti danes tu, sedeti z nami za to mizo, morda v vlogi selektorja, generalnega sekretarja ali predsednika, vem, da bi bil nekdo, ki bi vlekel slovenski rokomet v pravi smeri.«
O njem z izbranimi besedami govorijo še številni drugi rokometni velikani. Z Dejanom Perićem sta bila tako soigralca kot tekmeca in tako ve Perke veliko povedati o liku in delu Iztoka Puca. Sloviti srbski vratar, ki je v mestu ob Savinji pustil neizbrisljiv pečat, se je v treh desetletjih med vratnicama srečal z marsikatero levico in desnico iz sveta rokometa, na predvečer zaključka kariere pa na vprašanje, komu je bilo najtežje obraniti strel, ni prav dolgo iskal odgovora. »Iztoku. A ni bil le strel tisti, Iztok je bil pravi igralec, motor, igral je tudi takrat, ko ni zabijal golov. Vlival je zanesljivost, bil je zelo pozitiven, v moji karieri in mojem srcu ima res posebno mesto.«
Še bolj zgovorne so besede Patrika Čavarja, enega najboljših levih kril vseh časov. Legendarni Pako, ki je v Barceloni, Borcu, Zagrebu in hrvaški reprezentanci igral s takšnimi velemojstri, kot sta denimo Enric Masip in Zlatan Saračević, v svoji glavi prav tako nima dvomov o tem, kdo je bil najboljši soigralec, in je enega postavljal nad vse. »Najboljši soigralec? Iztok Puc, o tem ni nobenega dvoma. Pogosto se spomnim nanj, saj bi lahko polovico svojih golov in vsega, kar sem naredil v karieri, pripisal njemu. Strašen igralec, vse je vedel o rokometu. Če ga ne bi bilo, morda tudi jaz ne bi dosegel tega, kar sem v karieri dosegel.«
RAZIGRAVAL KOT LEVI ZUNANJI
Z Urošem Šerbcem sta bila po drugi strani pet let sostanovalca na klubskih potovanjih, ko je Celje med drugim trikrat prišlo pred vrata raja, pred vrata finala lige prvakov, a vedno ostalo prekratko. »O njegovih kvalitetah ne gre izgubljati besed. Bil je legenda slovenskega, hrvaškega, jugoslovanskega in svetovnega rokometa. Ob njem smo vsi v ekipi rasli in v čast in ponos mi je, da sem igral z njim. Bil je igralec, ki je dal ekipi nekaj več.«
Pa naslednji, Alvaro Načinović, še en hrvaški rokometaš, sijajen krožni napadalec, ki je pustil velik pečat predvsem v celjskem dresu. »Ljudje niti ne vedo, kaj in koliko so nam vsi ti uspehi pomenili, in redkokdo dandanes piše o tej generaciji, ki je orala ledino hrvaškega reprezentančnega rokometa. A še manj ljudi ve, kakšna je bila pri vsem skupaj Puceva vloga. Zdaj lahko mirne duše rečem, da če ne bi bilo njega kot igralca, bi tako klubski kot reprezentančni hrvaški rokomet težko bila tam, kjer sta danes.«
In za konec morda le še besede tistega, s katerim sta igrala in prijateljevala od mladostniških dni dalje in so se njune poti tako ali drugače vedno znova prepletale. »Sem kar nekaj let starejši od Iztoka in spomnim se, kako smo že na začetku osemdesetih slišali za nekega fanta iz Slovenije, ki je bojda neverjeten. Kmalu smo spoznali, da govorice niso iz trte izvite ... Puc je igral levega zunanjega, a razigraval je celotno igrišče. Njegov strel, po katerem je bil poznan, je samo del zgodbe. Dokler sva igrala skupaj, ni bilo strela, ki mi ga ni pripravil. Težko si je predstavljati igralca, ki je na levem zunanjem igral, kot da je na sredini. Morda ga nekateri niso marali, ker ni oboževal treningov, a na vsaki tekmi je dal vse in še več. Če ne bi imel težav s tetivami, bogsigavedi, kje bi bila meja,« se prijatelja, za katerega pravi, da mu je bil kot brat, spominja Zlatan Saračević. Prav Sarać je bil tisti, ki je Pucu v Banjaluki podelil vzdevek Žoga.
NEKATERIH BITK SE NE DA DOBITI
Vse pa se je, kot že rečeno, začelo v Šoštanju, v šestem razredu osnovne šole pri Miru Požunu, ki mu je bil nato kot drugi oče. Še zelo mlad je odšel v Banjaluko, ki je bila takrat sila v jugoslovanskem rokometu in kjer se je zbrala sijajna generacija, ki je leta pozneje tvorila okostje hrvaške izbrane vrste. Sledili so Šoštanj, Velenje, Banjaluka, po služenju vojaškega roka Zagreb in nato še Celje ter Prule 67. Po končani igralski karieri je bil nekaj časa športni direktor Prul 67, ko so prekinile celjsko vladavino in zaigrale v polfinalu LP, potem pa je pred kakšnim desetletjem prodal večino nepremičnin in lokal v Zagrebu ter se skupaj z življenjsko sopotnico Jasenko, hčerko še ene rokometne legende Hrvoja Cvebe Horvata, preselil na Florido in življenje v celoti posvetil teniški karieri sina Boruta. Sin matere samohranilke, ki nikoli zares ni imel očeta, je bil tudi zato svojemu sinu popolnoma predan ter mu želel nuditi vse in še več. Vse do jeseni 2011 ... Bolezen, rak, ne izbira, ni se predal, a nekaterih bitk ni mogoče dobiti in nekega turobnega četrtka v mesecu oktobru 2011 je z one strani velike luže prišla žalostna novica.
Poslovil se je v 46. letu starosti, ob njegovi prerani smrti pa so se še enkrat podrle meje, rokometni svet na teh prostorih je bil združen v žalovanju, vrstile so se humanitarne tekme in še dandanes je njegova zapuščina, kamor spada tudi štipendija Iztoka Puca, eden največjih mostov med slovenskim in hrvaškim rokometom.
Le nekaj dni po njegovi prezgodnji smrti je Zagreb igral z večno tekmico Barcelono, ki je bila zanj in za Celje v drugi polovici devetdesetih nerešljiva uganka. Na tribunah je bil transparent, ki je povedal vse. Legende živijo večno.
