Ni bil največji igralec Hajduka vseh časov; morda bi to lahko postal, v vsakem primeru pa je bil poseben, edinstven. Bil je kralj šestnajstmetrskega prostora, Žungol so mu rekli zaradi njegovega nosu za doseganje zadetkov. Prežal je kot predator, vseskozi nekje v bližini gola, in zabijal. In zabijal. In zabijal ... Bil je jugoslovanski odgovor na Gerda Müllerja oziroma Darko Pančev pred Darkom Pančevom. Ne le to, bil je tudi jugoslovanski odgovor na Georgea Besta.
Dolgih las, čeden, neukročen in kot tak magnet za dekleta, ki pač ljubijo barabe. Saj barabin, fakin je nedvomno bil, ni maral okovov, joie de vivre pa je bilo njegovo življenjsko vodilo. Povedano drugače, življenje je dihal s polnimi pljuči, bil je pogost gost nočnih lokalov, ob njem pa so se drenjale in izmenjavale lepotice. Kot denimo Moni Kovačič, o kateri so sanjarili fantiči, možje in očetje ter katere razgaljena podoba iz razprodane številke revije Start je v tistih časih krasila avtomehanične delavnice in stene najstniških sob od Vardarja pa do Triglava. Prva zmagovalka Melodij morja in sonca, s katero sta bila Posh & Becks krepko pred Posh & Becks.
Neki novinarski kolega je pred časom povlekel še bolj zanimivo, briljantno vzporednico. Da je bil Žungul nogometni Rudolf Nurejev, ne le zaradi neznosne lahkotnosti gibanja na nekem svojem odru, v šestnajstmetrskem prostoru, ampak tudi ali predvsem zaradi usode, ki ga je podobno kot velikega, največjega plesalca privedla do tega, da je osebno srečo iskal daleč stran od doma. Od doma, kjer ga je raja oboževala, takšna ali drugačna oblast pa mu ni dala dihati.
NA LEVI NOGI ADIDAS, NA DESNI PUMA
Bil je predviden kot naslednja velika stvar jugoslovanskega nogometa. Bil je član zlate generacije Hajduka, generacije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki se jih v Splitu še dandanes spominjajo z nostalgijo. Ivan Buljan, Dražen Mužinić, Ivica Šurjak, Branko Oblak ... Na legendarnem Starem placu je takrat domovala najboljša ekipa v nekdanji državi, »Majstori sa mora« so v sedemdesetih v svoje vitrine pospravili štiri prvenstvene in pet pokalnih lovorik. Urbana legenda pravi, da so v tistih časih tudi Beograjčanke masovno navijale za Hajduk. Zaradi splitskih nogometnih Beatlov, Buljana, Šurjaka in seveda Žungula. Rokerjev, ki so igrali nekakšno jugoslovansko različico Michelsovega totalnega nogometa.
Neotesan, predrzen in neusmiljen, ni maral trenirati in ni pretirano rad tekel. Šestnajstmetrski prostor je bil njegova ordinacija; Šurjak je tja pošiljal predložke, on jih je pospravljal v mrežo. »Golgeter mora biti prevarant, lopov, klovn in čarovnik. In vseskozi moraš razmišljati, kaj počneš. Ko je konec tekme, niso noge in telo tisto, kar te mora boleti, ampak glava,« je dejal sam, morda pa ga je še bolje opisala neka druga legenda Hajduka, vratar Vladimir Beara. »Bil je kralj golgeterjev. Vse, kar je lahko Müller storil za Bayern, je Žungul lahko storil za Hajduk. Preprosto je vedel, kam bo šla žoga, vedno je videl nekaj potez dlje od drugih. To je nekaj, česar se ne da priučiti, s tem se moraš roditi.«
Za reprezentanco pokojne države je nastopil štirinajstkrat, med drugim je dres »Plavih« nosil leta 1976 na domačem evropskem prvenstvu. Okostje reprezentance so takrat seveda tvorili hajdukovci, poleg njih pa so bili tu še Dragan Džajić, Josip Katalinski, Danilo Popivoda ... Sijajna zasedba, ki se je prebila vse do polfinala, tam pa v šahu vse do zadnjih minut držala takrat aktualne svetovne prvake Zahodne Nemce. Ob polčasu so Jugoslovani vodili z 2:0, kar je bil brez dvoma eden najboljših polčasov jugoslovanske reprezentance vseh časov, predvsem Žungul pa je bil nerešljiva uganka za Beckenbauerja in druščino. O tem, za kakšnega igralca – in človeka – je šlo, veliko pove prav anekdota z EP 1976. »Nemci ga niso poznali, pa ga nikakor niso mogli ukrotiti. Žungul pa jo je tudi finančno dobro odnesel. Vzel je denar tako od Adidasa kot od Pume in na eni nogi nosil Adidasovo, na drugi pa Pumino kopačko,« je leta kasneje v smehu pripovedoval njegov soigralec Dražen Mužinić.
In čeprav je »Plave« v podaljšku tistega srečanja na Marakani uničil Müller, ne Gerd, ampak Dieter, je bilo to le prvo poglavje v reprezentančni karieri takrat še ne 22-letnega Žungula. Bil je to začetek nekega čudovitega prijateljstva med Žungulom in modrim dresom. Vsaj tako se je zdelo ...
BREZ BESED
Kar je sledilo dobri dve leti kasneje, je bil eden največjih škandalov v zgodovini jugoslovanskega nogometa, kjer škandalov sicer nikoli ni manjkalo, ravno nasprotno. Zakaj je čez noč pobegnil čez veliko lužo, še danes ni povsem jasno. Ena izmed zgodb se je vrtela okoli neizpolnjene obljube glede stanovanja, ki mu ga je obljubil klub. Pa potem okoli njegovega (ne)odhoda v vojsko; postal je paranoičen, da ga bodo v klubu za poldrugo leto poslali v vojsko, da bi tako odložili plačilo in ga zadržali v svojih vrstah. Nobena skrivnost ni, da sta bila s trenerjem Tomislavom Ivićem vseskozi na nasprotnih bregovih in da sta imela milo rečeno zelo različne poglede na nogometno igro. Pa splošno stanje v državi, ki je počasi postajalo sranje ... Predvsem pa je bil vedno v nekem svojem filmu.
Izberite po želji oziroma najbrž vsakega po malem. Na začetku decembra 1978 je odigral še zadnjo tekmo v dresu Hajduka, pri petardi (5:0) proti sicer močnemu Sarajevu je sodeloval z dvema čudovitima goloma, kot se je izkazalo, zadnjima dvema v belem dresu. Kakšno slovo ...
Nekaj dni kasneje je prišel v klub z idejo, da bi v zimskem premoru takratno dekle Moni Kovačič, ki je istega leta kot 18-letnica zmagala na Melodijah morja in sonca, pospremil v New York in tam mimogrede odigral nekaj ekshibicijskih tekem. Takrat so se lahko nogometaši s trebuhom za kruhom v tujino podali šele z dopolnjenim 28. letom. V klubu so nekaj časa kolebali in potem postavili pogoj, da ne sme igrati za katerega od emigrantskih oziroma četniških klubov ter da se mora vrniti najkasneje do začetka priprav. Tajnik kluba je po nekajurnem pregovarjanju podpisal dovolilnico, vse ostalo pa je zgodovina, bi lahko zapisali. Niso ga več videli, ni se pojavil ne na začetku priprav ne kasneje, prišlo je le še kratko sporočilo, da ga ne bo. Nikoli več. Ko je na novega leta dan »pobegnil« čez lužo, se ni več vrnil. Ljubljenec navijačev je odšel brez besed, brez pojasnil. Izbruhnil je škandal, pribili so ga na sramotilni steber, postal je izdajalec, disident, dezerter, pijanec, babjak ter večna in nikoli končana tema v splitskih »kafičih«.
PINBALL WIZARD
Na vrhuncu moči, pri petindvajsetih letih, je zapustil resen nogomet in odšel v neznano. Posrednik »prestopa« je bil rojak in nekdanji igralec Hajduka Dragan »Don«Popović, ki je takrat treniral New York Arrows. Ideja je bila, da bi nekaj časa igral v dvorani, ko pa bi se prah polegel, pa naj bi znova presedlal na veliko zelenico. A ... »Bilo je grdo. Glede na predpise si lahko šel v inozemstvo šele z 28 leti in izpisnico matičnega kluba. Sam sem bil star 25 let in nisem imel izpisnice. Vse, kar sem imel, in to proti sebi, je bila množica ljudi, ki so me želeli uničiti. Igralno in človeško. Uspelo jim je, da nisem smel igrati velikega nogometa, in to v vseh državah, ki so bile pod okriljem Fife.« Pravega nogometa torej ni smel igrati, prepovedano mu je bilo brcati v tekmovanjih pod okriljem Fife, zato je zatočišče našel v malem nogometu, v neki polamaterski ligi, ki je bila še en bolj kot ne obupan, obupen in na neuspeh obsojen poskus igro približati celini, kjer so pod pojmom nogomet poznali neki povsem drug šport. In namesto na Poljudu, Marakani, San Siru, Parku princev, Camp Nouu in/ali Old Traffordu je Žungul igral po zakotnih dvoranah med Atlantikom in Pacifikom.
Igralo se je šest na šest, na bande, kot nekoč na Dnevnikovem turnirju. Ekspresno je postal kralj tega fliperja, teh z bando obdanih aren utripajočih luči in disko muzike. Fant, za katerega so se še nedolgo tega zanimali številni največji klubi, med drugim tudi italijanska velikana Inter in Milan, je postal Pinball Wizard, če si sposodimo besede kultne rockovske zasedbe The Who.
Liga je potrebovala zvezdnike, Američani so vedno hrepeneli po zvezdnikih in predrzni ter samozavestni Žungul je bil pri tem kot darilo z neba. Slaviša Žungul je postal Steve Zungul in včasih kar Steve Jungle. V džungli velemesta se je Steve Jungle hitro znašel, vedel se je kot rock zvezda. Luksuzni avtomobili, lepe ženske – Moni je kmalu postala bivša, ena številnih bivših – ter pestro nočno življenje. Z veliko žlico je zajemal vse, kar ponuja Veliko jabolko. Obiskoval je Broadway, se družil z znanimi in malo manj znanimi, bil reden gost razvpitega kluba Studio 54, naokoli se je prevažal z rolls-royci ...
Imel je tudi podjetniško žilico, pa je denar vlagal v raznorazne projekte. Med drugim je odprl cvetličarno, njegove stranke pa so bile bojda tudi velike zvezde, kot denimo Debbie Harry in Grace Kelly. Dobro je služil in na veliko zapravljal, bil je nočna mora trenerjev, a hkrati njihov največji ljubljenec. Ni bil človek za treninge, ampak človek za tekme, ne glede na to, kje in kako je prebil noč pred tem. Na drugi strani velike luže je bil kmalu zvezda, kolikor je pač lahko zvezda nekdo, ki igra v nekem eksotičnem športu. Gostoval je v oddaji Good Morning, America, o njem so pisali Sports Illustrated, New York Times, Newsweek ...
GOSPODAR DVORAN
Živel je ameriške sanje z »manjšo« napako. Iz »outdoors«, zunanjega nogometa, svoje prve ljubezni, je bil namreč izgnan vse do konca leta 1982. Šele ko je vrhovno sodišče ZDA presodilo njemu v prid, se je lahko vrnil na zelenice. V veliki, pravi, mnogi bi rekli tudi edini nogomet. A namesto da bi kot nekdanji soigralci iz tiste zlate generacije Hajduka zdaj nosil dres Bayerna, PSG-ja, Schalkeja ali Hamburga, si je nadel dres ekipe Golden Bay Earthquakes. Ni pa izgubil občutka, ni izgubil nosu, tudi tu je nemudoma postal zvezda, »big boss«, in vrtel ter ob pamet spravljal ostarele ase, kot je bil denimo Kaiser Franz Beckenbauer. Ko se je predhodnica MLS sredi osemdesetih sesula sama vase, pa se je še za nekaj let vrnil v dvorane, v tisti človeški fliper.
Na tistem malem igrišču, znotraj ograde, znotraj nogometne »mantinele«, je bil razred zase. Ko je tam konec osemdesetih z načetim kolkom športne copate počasi obesil na klin, je bil že zdavnaj zapisan v knjigo rekordov neke lige in neke igre, ki je bila v svojih zadnjih izdihljajih. Vzdevek, ki so mu ga podelili, pa pove praktično – vse. Lord of All Indoors. Nogometno se je upokojil leta 1990, star 36 let, kot legenda tamkajšnjih dvoran. Ustalil se je v Kaliforniji, za njim pa se je z leti počasi izgubila vsaka sled.
Kot nekakšna nogometna Greta Garbo se je namreč umaknil iz javnega življenja, le redko je privolil v intervjuje, sploh po tistih krvavih devetdesetih. On, v srbskem Požarevcu rojeni ter v hrvaškem Kaštel Lukšiću odraščajoči Jugoslovan, ki je igral za Hajduk in si želel obleči dres Crvene zvezde. Tudi če so potrkali na vrata pozabljenega asa, so ta ostala zaprta; jugoslovanskim novinarjem je po navadi postavil (pre)visoko ceno, pa so se kaj hitro umaknili, ameriški pa so po koncu kariere počasi izgubili zanimanje zanj. In tako je eden največjih golgeterjev s hribovitega Balkana na taistem hribovitem Balkanu počasi utonil v pozabo. Daleč od oči, daleč od srca, nazadnje se je v medijih za kratek čas pojavil leta 2012, ko so ga ujeli pijanega za volanom.
Eden največjih jugoslovanskih napadalcev, ki pa to nikoli ni postal. »Priznam, v meni je ostala velika, velika praznina. Izpustil sem številne velike dogodke, žal mi je, da nisem ostal in pristal tam, kjer mi je mesto: med največjimi nogometaši v zgodovini našega nogometa. Toda bil sem zelo prizadet in moral sem oditi. Nisem eden tistih, ki bi mirno požrli, da vse poteka po volji drugih. Vedno sem želel živeti po svoji volji, tako kot sam znam, želim in hočem.«
Mož, ki bi bil kralj.
