Ni bil niti izbran za športnika leta, njegovo ime boste zaman iskali v knjigi rekordov, tudi youtube pa vam bo ob vpisu njegovega imena ponudil le peščico v veliki večini že dodobra dotrajanih videoposnetkov. A na neki način je Šavarš Karapetjan vse to krepko presegel, pa čeprav bo velika večina ob omembi njegovega imena le skomignila z rameni in čeprav je njegovo junaško dejanje dolgo ostalo skrito očem širše javnosti ter potem tudi kaj kmalu vedno znova neupravičeno utonilo v pozabo.
Plavalni as, heroj, navdih, superjunak, navaden človek, ne nujno v tem vrstnem redu oziroma vsakega po malem. Če bi živel nekje na zahodu, onstran velike luže, kjer so od nekdaj hrepeneli po tovrstnih na pol mitskih zgodbah o superjunakih, bi njegov lik in delo že zdavnaj prenesli na veliko platno. Morda bi pri tem na režiserski stolček sedel Luc Besson, njega samega pa bi upodobil bodisi Jean-Marc Barr bodisi Jean Reno, trojica, ki je konec osemdesetih skupaj sodelovala pri nastanku poetične filmske mojstrovine o lovcih na rekorde v morskih globinah. Le grand bleu, kultna Velika modrina, film o mojstrih zadrževanja daha, med katere spada tudi Karapetjan.
"Tam spodaj je bilo tako temno, da sem komaj kaj videl. Pri enem izmed potopov sem tako po nesreči zgrabil sedež namesto potnika ... Lahko bi rešil še eno življenje namesto tega prekletega sedeža. Tisti sedež me še vedno preganja v nočnih morah."
Slednji ob uri svojega junaškega dejanja sicer ni bil obkrožen z veliko modrino, ampak prej z umazano, mulja in odpadkov polno brozgo. Kalužo, iz katere pa je nazaj v življenje potegnil dvajset ljudi. Čeprav je bil v svojem športu v samem vrhu in je v svoji karieri postavil enajst svetovnih rekordov, njegovo ime ne v rajnki Sovjetski zvezi, še manj pa zunaj nje, ni bilo poznano širšim množicam. Šavarš Karapetjan je bil resda milo rečeno odličen športnik, a v morju asov, ki jih je v svojih zlatih časih dajala nekdanja država Sovjetov, ni prav izstopal, tudi ali pa predvsem zato, ker se je ukvarjal s športom, ki je bil vse prej kot razširjen, prej, roko na srce, obskuren. S plavanja je namreč že v najstniških letih presedlal na plavanje s plavutmi, kot bi rekli temu v naših krajih, za kaj gre, pa veliko pove že samo ime.
MORAL BI BITI DALEČ STRAN
Armenec, ki je sicer spadal med največje mojstre svojega poklica in je na tekmovanjih redno posegal po najvišjih mestih ter popravljal rekorde, je kljub uspehom živel bolj kot ne v anonimnosti, vse do nekega jesenskega dne leta 1976, ko sta se z bratom Kamom kot že ničkolikokrat pred tem podala na tekaški trening po obrežjih umetnega jezera na obrobju armenske prestolnice Erevan. Bilo je 16. septembra 1976, ko sta ob koncu teka in mrzlega jutra zaslišala silovit pok ter s pogledom le še pospremila trolejbus, ki je malo pred tem izgubil nadzor, kako je s ceste zdrsnil v mrzlo ter umazano vodo umetnega jezera in počasi izginil pod gladino.
Človek, ki je pred gotovo smrtjo rešil dvajset življenj, si je še dolgo očital, da ni tudi enaindvajsetega, pa dvaindvajsetega ...
Brata nista pomišljala in sta se pognala v vodo ter proti nekaj deset metrov oddaljenemu avtobusu. "Nekaj od tam zgoraj je tisto, kar vodi človeštvo, nekaj nas mora voditi in imeti roko nad vsem skupaj. V tistem trenutku bi namreč moral biti na svetovnem prvenstvu v Hannovru, a moj vizum ni bil pravočasno nared, pa sem se zagrenjen in jezen odpravil na trening. In ravno takrat se je zgodila nesreča." In tako se je prav v tistem mikrotrenutku na tistem koščku zemeljske oble znašel eden najboljših svetovnih potapljačev. Kot da bi ga res poslala usoda oziroma oni tam zgoraj, če seveda obstaja.
SEDEŽ GA PREGANJA V NOČNIH MORAH
Šavarš je zajel sapo, se potopil do trolejbusa in poskušal najti odprto okno ali vrata. V temi jih ni našel, pa je z nogo razbil okno, se pri tem porezal in potem začel tipati po notranjosti za znaki življenja. V mrzli in umazani vodi se je približno tridesetkrat potopil do te grobnice živih, ki se je nahajala deset metrov pod gladino, in tako enega za drugim na površje zvlekel več kot trideset ljudi.
Preživelo jih je dvajset, kot se je izkazalo kasneje, pa je bilo v nabito polnem trolejbusu, ki ga je s ceste odneslo zaradi pretepa enega izmed potnikov in voznika (!), 92 ljudi. Popolnoma izmučen, podhlajen ter porezan po rokah in hrbtu je odnehal po več kot dvajsetih minutah, ko je ugasnilo še zadnje upanje, da bi bil tam spodaj lahko še kdo živ. "Bil sem pač najbližje," je skromno odgovoril na poizvedovanja, zakaj prav on. "Vedel sem, da bom v tej dirki s časom lahko rešil le določeno število življenj. Bal sem se, da bom storil napako. Tam spodaj je bilo tako temno, da sem komaj kaj videl. Pri enem izmed potopov sem tako po nesreči zgrabil sedež namesto potnika ... Lahko bi rešil življenje namesto tega prekletega sedeža. Tisti sedež me še vedno preganja v nočnih morah."
Človek, ki je pred gotovo smrtjo rešil dvajset življenj, si je še dolgo očital, da ni tudi enaindvajsetega, pa dvaindvajsetega ... Besede, ki smo jih nekje že slišali, v spominu se izriše nemški industrialec Oscar Schindler, čigar lik in delo je na filmsko platno spravil Steven Spielberg. Schindler je med holokavstom pred skoraj gotovo smrtjo s svojim seznamom rešil tisoč dvesto Židov, a ob koncu dneva vseeno obžaloval, da jih ni rešil še več. Vsaj še enega več. Toda kot mu je v filmu – pa morda tudi v resničnosti – poskušal dopovedati zvesti tajnik Itzhak Stern: "Kdor reši eno življenje, se šteje, kot da je rešil ves svet." In prav to velja tudi za Karapetjana.
JUNAK Z ZAMUDO
Že samo zaradi dejanja, še bolj pa naključja, da je eden najboljših podvodnih plavalcev in potapljačev svojega časa – v deželi, kjer velika večina sploh ne zna plavati – ravno takrat tekel mimo, je zgodba ne samo posebna, ampak naravnost neverjetna. Ena tistih, ki jih lahko dejansko izpiše samo življenje in za katero bi se bili producenti v Hollywoodu tako rekoč pripravljeni stepsti. Sovjeti so po drugi strani po svoji dobri stari navadi poskušali nesrečo prikriti.
Že dve leti pred tem je bojda preprečil, da bi neki avtobus zdrsnil v prepad, in kot da vse to ne bi bilo dovolj, se je februarja leta 1985 po naključju znašel v bližini goreče stavbe. Tudi tokrat ni pomišljal, podal se je v plamene in kot skoraj desetletje pred tem ljudi znova vlekel na varno
Vsaj omiliti, če ne že pomesti pod preprogo. V Sovjetski zvezi se pač nesreče takrat niso dogajale, tam trolejbus preprosto ni mogel zapeljati s ceste, in tako sta tudi njegov podvig in žrtvovanje ostala vrsto let skrita pred očmi javnosti. Fotografije s prizorišča nesreče so bile cenzurirane in spravljene na varno v trezor partijskega funkcionarja, nesreča pa je bila neke vrste tabu tema. Ni bilo nesreče, ni bilo žrtev in posledično ni bilo niti junakov. Kot v tisti šali o Černobilu na Radiu Erevan, ki je šla nekako takole: Ali bi se dalo posledice katastrofe v Černobilu zmanjšati? Načeloma da, če Švedi ne bi vsega izblebetali.
Šavarš Karapetjan je širšim množicam v Sovjetski zvezi postal (po)znan šele šest let kasneje, leta 1982, ko se je o njem in njegovih podvigih razpisal časopis Komsomolskaja Pravda, v naslednjih letih pa je prejel prek sedemdeset tisoč pisem z vseh koncev velike države. Kasneje je večkrat dejal, da bi raje umrl, kot pa da tistega dne ne bi skočil v vodo. Da je bila to v njegovi glavi edina možnost, dolžnost, preprosto je moral storiti, kar se mu je zdelo prav, ne glede na nevarnost, ki je prežala, in davek, ki ga je moral plačati kasneje.
Njegovo junaško dejanje namreč ni zahtevalo le ogromnega tveganja in poguma, ampak je reševalna misija terjala tudi visok osebni davek. Fizičnega in psihičnega. Na obeh pljučnih krilih je dobil pljučnico, njegova telesna temperatura je tistega usodnega dne sunkovito narasla in zdravniki so kasneje dejali, da je bil čudež, da je sploh dočakal naslednji dan. Njegovo stanje je še poslabšalo dejstvo, da je bil rezervat poln umazanije in industrijskih odplak, zato je staknil še sepso.
A po nekaj tednih v postelji je počasi vendarle okreval, po nekaj mesecih se je vrnil tudi v vodo, v bazen, a nič več ni bilo tako kot pred tem. Ni se sicer bal vode, jo je pa po tistem septembrskem jutru odkrito sovražil. Vseeno se je z voljo in trmo znova vrnil med najboljše ter kakšno leto kasneje še enajstič postavil svetovni rekord, potem pa počasi dokončno snel plavutke. Ljubezni do športa in vode ni bilo več, ugasnila je skupaj z 72-erico nesrečnikov v tistem nesrečnem trolejbusu.
UGASNITI JE MORAL OLIMPIJSKI OGENJ
Ni bilo ne prvič ne zadnjič, da je bil ob pravem času na pravem mestu; že dve leti pred tem je bojda preprečil, da bi neki avtobus zdrsnil v prepad, in kot da vse to ne bi bilo dovolj, se je februarja leta 1985 po naključju znašel v bližini goreče stavbe. Tudi tokrat ni pomišljal, podal se je v plamene in kot skoraj desetletje pred tem ljudi znova vlekel na varno. Za svoje junaštvo in požrtvovalnost je tudi tokrat plačal visoko ceno, utrpel je hude opekline in znova več tednov preživel v bolnišnici.
Ob vseh teh podvigih je z leti meja med resnico in izmišljotinami postala precej zabrisana, pripisovali so mu naravnost nadčloveške sposobnosti, postal je neke vrste Aquaman z one strani železne zavese, sam pa je ostajal bolj kot ne isti in ga slava, če ji lahko tako rečemo, ni spremenila. Šavarš ni nikoli zahteval nikakršnih odpustkov ali ugodnosti za svoja junaška dejanja, niti mu niso bili dani. Po tistem, ko je plavutke dokončno pospravil v omaro, je bil nekaj časa ravnatelj, danes pa ima oče treh otrok v Moskvi v lasti majhno čevljarno, ki nosi pomenljivo ime Drugi vdih.
V mrzli in umazani vodi se je približno tridesetkrat potopil do te grobnice živih, ki se je nahajala deset metrov pod gladino, in enega za drugim na površje zvlekel več kot trideset ljudi. Preživelo jih je dvajset.
Z leti je počasi utonil v pozabo, svojevrsten paradoks pa je, da ga je širša svetovna javnost spoznala šele ob spodrsljaju pred dobrima dvema letoma. Karapetjan je bil namreč med nosilci olimpijske bakle, ko je ta oktobra 2013 krenila iz moskovskega Kremlja proti Sočiju. In prav on je bil tisti, ki mu je ogenj na bakli ugasnil, po pomoč pa se je zatekel kar k bližnjemu varnostniku, ki je nato olimpijski ogenj na zgražanje mnogih oživil s povsem navadnim vžigalnikom. Karapetjan je postal predmet zgražanja in posmeha, a po drugi strani je prav to nekako znova obudilo spomin ter zanimanje za eno najbolj pogumnih in požrtvovalnih dejanj človeka, ki je bil s svojo pogumno držo ter kasneje občudovanja vredno ponižnostjo utelešenje junaka.
Povedano drugače, ugasniti je moral olimpijski ogenj, da so tudi mlajše generacije in preostali svet pobliže spoznali zgodbo superjunaka, ki bi ga, če bi se rodil na drugi strani železne zavese, po vzoru Supermana, Batmana, Spidermana in podobnih bržkone poznali kot Aquamana. Le da bi bil v nasprotju s kolegi seveda še kako resničen. Povedano drugače, ni bil s Kriptona, ampak iz Erevana.
