A vseeno je že zdavnaj postal svojevrsten mit. V ligi NBA, v kateri ni nikoli manjkalo barvitih karakterjev in nenavadnih življenjskih poti, njegova zgodba vsekakor spada v najožji izbor najbolj bizarnih, skrivnostnih. Tudi ali pa predvsem zato, ker še danes ni jasno, kje in kdaj se je dejansko končala. Možak, ki bi bil danes na pragu osmega desetletja, se je namreč ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja udrl v zemljo, za njim se je izgubila vsaka sled, pa čeprav so ga v naslednjih letih, desetletjih zavzeto iskali številni.
Iskali so ga žena, sestra, ostalo sorodstvo, pa novinarji, avanturisti, vladne organizacije, CIA in FBI, a našli so bore malo, pravzaprav nič. Našli so le bolj ali manj verjetne, in kot se je po navadi izkazalo, nepreverjene govorice, resnica pa je še vedno nekje tam zunaj, če si sposodimo rdečo nit neke v devetdesetih letih priljubljene in pred kratkim znova obujene televizijske serije. Navsezadnje bi bila prav Fox Mulder in Dana Scully kot nalašč za raziskovanje primera izginotja moža, imenovanega John Brisker, primera, ki je že zdavnaj pristal med dosjeji X.
Nekateri so ga videli v spremstvu enega najbolj zloglasnih afriških krvnikov diktatorja Idija Amina, spet drugi so namigovali, da bi lahko končal v masovnem umoru/samomoru kulta v Gvajani, bili so tudi taki, ki so bili prepričani, da je živel še dolgo po tistem, ko je bil razglašen za mrtvega, a kje in kako je končal John Brisker, je v prvi vrsti še danes neznanka in uganka.
Bil je Dennis Rodman svoje generacije, bil je na neki način Dennis Rodman pred Dennisom Rodmanom. Pravzaprav bi bil Dennis Rodman ob njem videti kot zborovski deček, ministrant.
"Bad Boys" oziroma zlobni dečki se je oprijel vzdevek košarkarjev iz Detroita v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, a Isiah Thomas, Bill Lambieer, že omenjeni Rodman in ostala druščina niso segli niti do gležnjev nekemu drugemu v Detroitu rojenemu košarkarju. "Badass" bi rekli temu onstran Atlantika in Brisker je bil prav to. Zloben do kosti, če je bilo treba biti, tudi oziroma predvsem na igrišču, zunaj njega je po drugi strani pogosto sodeloval pri dobrodelnih organizacijah, kot zabavljač bil vedno dobrodošel gost lokalnih gostincev in bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč otrokom iz geta, iz tako imenovanih Projektov, od koder je izhajal tudi sam.
PIŠTOLA V TORBI
Bil je zvezdnik odpadniške lige ABA, ki je bila v sedemdesetih recimo temu neke vrste kratkotrajna alternativa oziroma konkurenca precej bolj uveljavljeni in medijsko neprimerno izdatneje podprti ligi NBA. "Enforcer", kot bi temu rekli v hokejskem žargonu, ustrahovalec, pretepač in zaščitnik v enem, bil je strah in trepet tekmecev. Ko so košarkarji v polpraznih dvoranah zagledali na nasprotni strani Briskerja, so vedeli, da je pred njimi dolga noč, v kateri bo incident vseskozi za naslednjim ovinkom. Čvrst, žilav, neustrašen, brezkompromisen, nekateri bi dodali tudi zloben in malce nor, pred nikomur se ni umaknil in nikomur ni priznaval avtoritete. Vzgojen na neizprosnih ulicah Detroita v petdesetih in šestdesetih letih se je seveda znal postaviti zase, v svojem besednjaku pa ni poznal besede umik.
Nočna mora za nasprotnike in trenerje, pogosto se je znašel v takšnem ali drugačnem sporu in le redki so bili primeri, ko je v teh prerivanjih potegnil kratko, zato so mu med drugim nadeli vzdevek Prvak težke kategorije lige ABA. Marsikaterega nesrečnika, s katerim se je znašel iz oči v oči, je poslala na tla, eden ali dva sta potrebovala rekonstrukcijo obraza, nekoč pa so ga z igrišča zvlekli šele s pomočjo policije. Bil je bolj zloben od najbolj zlobnih, krožila je anekdota, da so nevarne ulice Detroita postale varnejše, ko je odšel na kolidž. "Če si v Detroitu dovolj žilav, potem po tebi poimenujejo šolsko igrišče," je nekoč pravil sam in danes neko igrišču v mestu, ki je bilo nekoč duša in srce ameriške avtomobilske industrije, resnično nosi njegovo ime.
Na treninge in tekme je redno prihajal s pištolo, urbana legenda pravi, da jo je imel vseskozi v torbi ob igrišču. Na parketu je ustrahoval vse in vsakogar. Ne zgolj nasprotnike, tudi soigralce, zato je nekoč trener, ki je imel čez glavo njegovih podvigov, na trening povabil nekdanjega igralca ameriškega nogometa. Slednji je imel eno samo nalogo, da pošlje Briskerja na tla prvič, ko bo prestopil mejo. Naloga je bila za igralca ameriškega nogometa pretrd oreh, kaj hitro je imel vsega čez glavo in je po še enem prerivanju dejal, da gre v slačilnico po pištolo. "Prav imaš, tudi jaz grem po svojo," mu je odvrnil Brisker. Da je trener nemudoma končal trening, najbrž ni treba pisati.
O njegovi razvpitosti in slovesu, ki ga je spremljal, zgovorno govori tudi prizor z gostovanja v Salt Lake Cityju. Tamkajšnja ekipa je namreč na tekmo povabila peterico najbolj znanih lokalnih boksarjev in jih posedla neposredno ob avt črto. Za vsak primer, oziroma da vsaj za en večer zamenjajo vloge, ob tem pa večer poimenovala Noč ustrahovanja Johna Briskerja.
KONEC IN IZGINOTJE
Vsi so trepetali pred njim, a človek je znal tudi igrati. Nekega večera je natresel 56 točk, ne da bi izvajal en sam prosti met. "Ko je prejel žogo, se je pred njim odprla pot, kot se je Rdeče morje odprlo pred Mojzesom," se je spominjal eden izmed njegovih soigralcev. Ko je prerasel ligo ABA, je podpisal donosno pogodbo z danes že pokojno NBA-franšizo Seattle SuperSonics, pri kateri pa so imeli precej manj razumevanja za njegove izgrede in trenutke norosti. Sploh ko je na trenersko klop kluba iz smaragdnega mesta sedel legendarni Kelt Bill Russell, ki je bil predstavnik stare šole in s tem zagovornik stroge discipline.
Njunega razmerja, če je to sploh kdaj obstajalo, je bilo konec na nekem treningu pred sezono, ko se je Birsker še enkrat, bogsigavedi katerič, zapletel v spor s soigralcem. Russell je pustil, da sta razčistila med seboj, končalo pa se je tako kot po navadi. Brisker je izbil nekaj zob moštvenemu kolegu, potem pa se je obrnil proti trenerju in s psihopatskim izrazom na obrazu zarjovel iz dna duše.
Njegove kariere je bilo takrat praktično konec, saj je bil Russell od tistega trenutka dalje prepričan, da je Brisker nor, in ga je obsodil na sedenje na klopi, čeprav je še zablestel in pokazal svoj nesporen potencial, kot nekega januarskega večera leta 1974, ko je tekmecem natresel 47 točk. A bil je to bolj kot ne labodji spev enega najbolj nepredvidljivih košarkarjev v zgodovini igre, Russllu, ki je bil neprimerno boljši košarkar kot trener, se je zameril v dno duše in poti nazaj ni bilo. Čeprav je bil zaradi svoje posebnosti ljubljenec navijačev in mesta, ga je Seattle pred začetkom sezone 1975/76 izplačal. V svojih vrstah ni želel imeti tempirane bombe, zato je raje predčasno prekinil pogodbo, s tem pa se je njegova košarkarska zgodba tudi končala, saj se snubcev pred vrati košarkarja razvpitega slovesa ni trlo, ravno nasprotno. Njegova legenda pa se je s tem pravzaprav šele začela.
BREZ SLEDU
Zgodba se namreč tu na neki način šele začne, čeprav je o njegovem postkošarkarskem življenju bore malo podatkov ter dejstev in je vse skupaj zavito ne le v tančico, ampak kar rjuho skrivnosti. Vse skupaj je nepopisan list, so le govorice, teorije, ugibanja, namigovanja, natolcevanja ... Kar je znano, je, da se je približno poldrugo leto po koncu kariere, v aprilu leta 1978, vkrcal na letalo in potem kaj kmalu izginil z vseh radarjev. Nekaj mesecev pozneje je resda sledil še klic družini, in to je bilo tudi nazadnje, da so svojci stopili v stik z Johnom. Potem se je udrl zemljo, o njem ni bilo več ne duha ne sluha. Po njegovem izginotju so zaokrožile številne teorije, govorilo se je, da je prišel navzkriž z mafijo in da je raje, kot da bi spal z ribami, pobegnil na črno celino. Odpotoval je v srce teme in ni ga bilo več nazaj.
Sled je sicer vodila v Monrovijo, prestolnico Liberije, in potem naprej v Ugando, kjer naj bi postal del spremstva in posvečenega kroga, če ne celo plačanec krvoločnega ter napol blaznega diktatorja Idija Amina, s koncem Aminove vladavine leta 1979 pa naj bi nastopil tudi njegov konec. Pred strelskim vodom ... Po drugih govoricah naj bi umrl na povsem drugem koncu sveta, v masakru v Jonestownu v gvajanski džungli, kjer je konec leta 1978 Jim Jones, vodja sekte Ljudski tempelj, v smrt popeljal prek devetsto ljudi. Spet drugi so prepričani, da je z zajetnim kupčkom, ki ga je dobil z odpravnino, pobegnil od žene in družine ter si nekje ustvaril novo življenje ter v anonimnosti in miru živel do konca svojih dni.
Sledi, kot že rečeno, praktično ni bilo, zato pa ni manjkalo govoric, skeptikov in teorij. Kakorkoli že, v naslednjih letih so ga imeli za pogrešanega, leta 1985 so ga pri 38 letih razglasili za mrtvega, z leti pa je počasi utonil v pozabo. Na površje med vsemi temi leti ni izplaval noben dokument, ki bi ga povezoval z Aminom in Ugando, njegovega trupla, njegovih ostankov niso nikoli našli, za njim ni ostalo praktično nič. In prav ta misterij njegovega konca, če je ta sploh že prišel, še vedno buri duhove in priliva olje na ogenj legendi ter zapuščini lika in dela enega najbolj nenavadnih mož, ki so kadarkoli zakorakali na košarkarski parket.
Zadnji škotski kralj
Po eni (naj)bolj verjetnih teorij naj bi John Brisker svoj konec srečal konec sedemdesetih let v Ugandi, kamor naj bi prišel na povabilo – mimogrede, tudi v tem lahko potegnemo še eno vzporednico z Dennisom Rodmanom, ki je pred dvema letoma odšel v Severno Korejo na povabilo vsaj tako razvpitega diktatorja Kim Džong Una – samega Idija Amina. Poklicnega vojaka, tirana, diktatorja, morilca, sadista, amaterskega boksarja, kvazidržavnika, samooklicanega zadnjega škotskega kralja, bojda tudi kanibala, pa športnega in košarkarskega navdušenca, popolnega psihopata, kvazirevolucionarja, bigamista ... Ne nujno v tem vrstnem redu oziroma najbrž vsakega po malem, vsekakor pa gre za enega najbolj razvpitih in zloglasnih "državnikov", kar jih je kadarkoli dala črna celina. Pa jih ni dala malo, takšnih in drugačnih ...
