Branilec zmajev je z nami in vami delil nešteto anekdot iz svojega otroštva in nogometnih dni. Med drugim je razkril skrivnost o domnevni Šeligovi varčnosti, kako je zbodel novega trenerja Marka Nikolića, kako je osvajal in osvojil svojo partnerico in zakaj ga je v mladih letih na vratih pričakala policija.
Čeprav kot branilec po nogometni izobrazbi na igrišču deluje zelo borbeno, se je ob klepetu na kavi izkazal za zgovornega in predvsem sproščenega sogovornika, ki iz rokava vedno strese kakšno anekdoto ali dve. "Rojen sem bil kot fant," se je zasmejal, ko smo mu zastavili vprašanje, kako je preživljal svoje otroštvo v Brežicah in tam naredil tudi prve nogometne korake ter pri tem tako kot drugi nadobudni nogometaši njegovih let sanjal o tem, da se bo prebil v bolj razvito nogometno okolje, zanj je bilo to Celje. V družini je oral športno ledino, pozneje sta se po njem zgledovala še devet let mlajši brat in sestra, ki ima osemnajst let. "Oba sta bila aktivna oziroma sta še vedno. Brat igra v nižjih ligah po Sloveniji, tudi sestra je zelo uspešno igrala nogomet v Brežicah, Novem mestu, Radomljah, nato pa je imela zdravstvene težave. Žogo je dobila v glavo tako močno, da je bila en mesec hroma, pozneje je imela še težave z gležnjem, zato se je odločila, da bo nehala igrati. Tudi jaz sem ji svetoval, naj se raje drži šole," je razkril Dejan. Ko je bil star tri leta, sta se starša ločila, otroštvo je preživel skupaj z maminim partnerjem, ki mu je bil, kot pravi, kot pravi oče, tudi klical ga je tako, s svojim biološkim očetom pa je prav tako ohranil redne stike.
O OTROŠKIH NORČIJAH
Nekega dne sem se odločil, da me do enajstih zvečer ne bo domov. Največji hudič pa je bil, da je medtem, ko me ni bilo, k mami prišla policija, ker je nekdo prijavil krajo kolesa, jaz pa naj bi bil kriv za to.
OBTOŽEN KRAJE KOLESA
Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano predvsem z igranjem na igrišču, športom in tudi z otroškimi norčijami, veljal je namreč za zelo navihanega. "Spomnim se, da smo s prijatelji skakali gumitvist, v ospredju sta bila nogomet in košarka, tudi frnikole so bile priljubljene. Imel sem res ogromno energije, mama me je zato usmerila v šport, ker sem drugače doma delal bedarije (smeh). Spomnim se na primer, da smo zlomili okvirje vrat, tudi pred blokom smo kdaj kaj ušpičili. Se pa spomnim tudi dogodka, po katerem sem od mame 'dobil okrog ušes', in to zelo. Lahko sem sicer šel ven, kadar sem želel, edino pravilo je bilo, da sem moral priti domov, ko se je zmračilo. Ko sem bil v puberteti, so bili zelo priljubljeni rolerji. Moji prijatelji so po navadi ostali zunaj do desetih, enajstih, meni pa mama ni dovolila, ker se je bala, da bom zapadel v slabo družbo in začel kaditi. Čeprav sem ji zagotavljal, da ne kadim, mi ni verjela. Nekega dne sem se zato odločil, da me do enajstih ne bo domov. Največji hudič pa je bil, da je medtem, ko me ni bilo, k mami prišla policija, ker je nekdo prijavil krajo kolesa, jaz pa naj bi bil kriv za to. Mama me je takrat, to se zelo spomnim, 'okrog ušes'. Pozneje mi je povedala, da to ni bilo zato, ker sem prišel pozno, ampak ker je mislila, da se mi je kaj zgodilo," nam je zaupal izkušeni nogometaš. Kolo so pozneje našli, tako da se je grozljiv večer vendarle dobro iztekel.
NAUČIL SE JE CENITI VSAK EVRO
Šola je bila za Dejana prava dogodivščina, saj se je lahko pol dneva družil s svojimi prijatelji in užival predvsem pri urah športne vzgoje. Že takrat je bil izjemno tekmovalen, vedno je želel zmagati, pa naj je bilo to pri nogometu, košarki, v tekmovanju med razredi ali med šolami, to je bilo tisto, kar ga je gnalo naprej. "Moram pa priznati, da bolj ko sem se približeval puberteti in srednji šoli, bolj me je razganjalo. V osnovni šoli sem bil kar priden, obveznosti sem opravljal sproti, pred kontrolno nalogo pa sem večer prej malo bolj prebral snov," se je nasmejal naš sogovornik in nadaljeval: "Ne spomnim se, da bi obiskoval kakšne posebne dejavnosti, glasbeno vsekakor nisem nadarjen. Včasih kaj zapojem, pa me soigralci vprašajo, ali me mogoče boli zob (smeh). Žal mi je, da se nisem naučil bolje plesati. Mislim, da je naša generacija ena od zadnjih, ki ne znajo najbolje plesati. Moja partnerica mi vedno pravi, da sem preveč trd. Mogoče se zato še nisva poročila (smeh). V kratkem bo tudi to, naslednji konec tedna se poroči brat, tako da bom tam vadil."
Po opravljenih osmih letih osnovne šole se je vpisal na prometno šolo. Čeprav je takrat že vse bolj razmišljal o tem, da bi postal profesionalni nogometaš, se je v tistih letih še videl kot nekdo, ki opravlja delo prometnika ali carinika, saj je živel ob meji, danes pa si ne predstavlja, da bi opravljal ta poklic. Srednjo šolo je obiskoval v Celju in živel v dijaškem domu: "Na približno petnajstih kvadratnih metrih smo si prostor delili nogometaš, košarkar in rokometaš. Eden je bil večji od drugega, res je bilo zanimivo (smeh). Sem se pa v tem času naučil samostojnega življenja, skrbeti zase, dobival sem tudi nekaj štipendije." Z denarjem, ki ga je dobival, se je naučil razpolagati in gospodariti ter tudi ceniti vsak evro. "Tudi jaz sem si kdaj pa kdaj kupil kakšno neumnost, je pa res, da si nikoli nisem kupil avtomobila. Prvič, ker nisem v življenju toliko zaslužil, da bi za avto odštel 80 tisoč, po drugi strani pa imam trenutno klubski avto. Zavedam se, da kariera nogometaša traja določen čas, res je, da zdaj zelo dobro živim, toda tudi po koncu kariere bi rad živel enako. Če bi bil zdaj razsipen, bi bil zame konec kariere še večji šok, ker si tega ne bi mogel več privoščiti."
VARČEVALNI NAČRT IN PRIZADETI VRATAR
Zaupal nam je tudi zanimivost iz začetka kariere, ko je igral za Celje pod taktirko Marijana Pušnika ter je v klubu predaval znani motivator in svetovalec Smiljan Mori. "Razložil nam je, da bi bilo dobro, da bi prvih pet let varčevali, nato pa del teh sredstev namenili za avto ali kaj drugega. In tako sem si začel na list risati sheme in načrt. Pri mladih opažam, da si takoj za prvo plačo hitijo kupit dober avto na lizing. Tudi jaz si ga bom, toda nekoliko drugače. Če bi privarčeval 50 tisoč evrov, bi raje kupil stanovanje in ga oddajal, za 300 evrov najemnine pa bi plačeval lizing za avto. Po petih letih bi imel tako stanovanje kot avto. Je pa res, da žal v Sloveniji ljudi ocenjujemo le po avtomobilih."
Ob njegovih besedah smo se spomnili tudi njegovega šaljivega odgovora v naši in vaši rubriki Subjektiv, ko je na vprašanje o tem, kakšno glasbo posluša, odgovoril: "Na treninge v Ljubljano se vozim s Šeligo, in da zmanjša porabo goriva, izključi vso elektroniko, tako da ne poslušava glasbe." Seveda smo želeli izvedeti, ali je bila to zgolj šala ali je vratar Olimpije res zelo varčen. "To je bil res cirkus (smeh). Po navadi je res Šeliga vozil in smo se fantje med vožnjo šalili. Enkrat pa sem dobil ta vprašanja na email, in ker se nisem spomnil, katero glasbo poslušam, sem pač odgovoril tako, kot sem (smeh). Bilo je malo šale, Šeligo pa je malo prizadelo," se je pošalil skoraj dvaintridesetletni nogometaš.
O OSVAJANJU
Po dveh srečanjih sem se opogumil in jo na poti v žensko garderobo vprašal za številko. Ona pa je vrata zaprla pred mano in mislil sem, da jih bom odtrgal, ker sem se zaletel.
V NEMČIJI SEM BIL MILIJONAR
V tujini je zamenjal kar osem držav, večino časa pa je bil brez družine. "Moja pot je bila velikokrat zelo turbulentna, zato se mi je zdelo nekorektno do družine, da se nenehno seli. Poleg tega ima partnerica službo, je uspešna in izobražena. Nisem želel biti egoističen. Sem pa otroke zelo pogrešal, tudi zato sem se vrnil domov," je priznal Brežičan. Njegova prva izkušnja s tujino je bila v Nemčiji. Na začetku je imel nekaj pomislekov, saj je moral prvič v karieri spremeniti igralni položaj in se preizkusiti kot desni bočni branilec, po drugi strani pa niti v slovenskem prvenstvu ni imel veliko izkušenj. "Takrat sem na prestop gledal nekoliko drugače, želel sem se preizkusiti v tujini. V tistem letu sem se predvsem naučil, kaj pomeni profesionalizem. Takrat je bila z mano tudi partnerica, bilo je lepo. Spomnim se, da so bili pri nas še tolarji, v Nemčiji pa sem dobival evre. Ko sem si preračunal, sem bil milijonar (smeh). Spomnim se, da sem si takrat kupil malo boljše kavbojke, pa sem že mislil, da se mi je prikazalo ne vem kaj," se je spomnil začetkov svoje kariere. Čeprav se je po sezoni vrnil v Celje, se mu zdijo te izkušnje še vedno neprecenljive. "Mladim fantom vedno svetujem, naj raje izberejo severne države. Tudi Andražu Šporarju sem rekel, naj raje izbere Švico, ki je dobra za njegov razvoj, čeprav bi lahko šel v še boljši klub."
DA BI ZBODEL TRENERJA, SI JE KUPIL RDEČE KOPAČKE
Vse prepreke in poškodbe na nogometni poti je premagoval z vztrajnostjo in potrpežljivostjo, veliko raje pa se spominja vseh lepih trenutkov. Življenje mu je najbolj ustrezalo v Izraelu: "Mislim, da nisem edini nogometaš, ki razmišlja tako. Ko se zjutraj zbudiš in greš na trening, lahko nato spiješ kavo in poješ zajtrk kar na plaži. Mnogi mislijo, da tam padajo le bombe. Saj ne rečem, kdaj pa kdaj tudi pade kakšna, toda življenje je res lepo, ljudje so prijazni. Zanimivo mi je bilo tudi to, da smo šli na tekme v kavbojkah in belih majicah. Liga je bila močna, tudi razmere za igranje so bile zelo dobre." Dejan ni imel nikoli težav s prilagajanjem, zato je lahko hitro zamenjal okolje. Od Nemčije, Poljske, Anglije, Izraela, Srbije, Azerbajdžana, dokler se ni vrnil domov.
"Mislim, da je to ena od mojih najboljših lastnosti. Tudi jezikov sem se kar nekaj naučil. Ko sem končal srednjo šolo, je bilo moje znanje angleškega jezika zelo osnovno, nemško sem znal še manj, na koncu sem se oboje naučil. V Belgiji sem znal brati flamsko, poljščina mi je šla hitro v uho, v Azerbajdžanu pa sem se naučil tudi rusko." Z jeziki si je širil obzorja, zanimivo pa je, da si vseh držav in krajev, v katerih je med svojo nogometno kariero prebival, ni nikoli ogledal. Kot pravi, v teh državah ni bil zato, da bi se šel turista, temveč da bi igral nogomet. "Sem si pa obljubil, da si bom vse te države po koncu kariere ogledal kot turist," je priznal. Prav posebne spomine ima tudi na obdobje, ki ga je preživel v Beogradu v dresu Crvene zvezde in ko je v živo doživel derbi s Partizanom. Čeprav so rdeče-beli izgubili, so na koncu postali prvaki. Zaradi tega še vedno malo zbada zdajšnjega trenerja Olimpije Marka Nikolića, ki je sedel na klopi Partizana. "Ko je prišel, sem mu takoj rekel, da se zdaj morava boriti za isti cilj (smeh). Vedno je malo zbadanja, pomočnik na treningu velikokrat reče, da ne bomo imeli rdečih 'markirk', ker trener ne mara rdeče barve. No, jaz sem si pa zdaj zanalašč kupil rdeče kopačke," se je na ves glas zasmejal izkušeni branilec.
EN MESEC ČAKAL, DA BI JO SPET ZAGLEDAL
Ena od najbolj bolečih stvari v karieri se mu je zgodila med igranjem v Angliji. Po uspešno opravljeni preizkušnji v drugoligašu Sheffield Wednesdayu si je namreč strgal križne vezi, kar je pomenilo konec sezone. Ko se je spomladi vendarle počasi vračal, odigral nekaj tekem za rezervno ekipo in ko bi se lahko na zadnjih nekaj tekmah še dokazal v prvi ekipi, pa mu je počila mišica, in to je bila tista poškodba, ki ga je psihično najbolj prizadela. "Po drugi strani sem se vrnil domov in sem lahko peljal starejšega sina Galusa v šolo na njegov prvi šolski dan. Na življenje vedno gledam pozitivno. Je bilo pa vsa ta leta zelo težko živeti stran od družine, partnerica je tu opravila izjemno delo. Ni lahko imeti dva otroka in službo, tudi ko smo vsi doma, je naporno, ne morem si zamisliti, kako je bilo njej, ko je bila sama. Sam sem takrat nogometu dal prednost in razmišljal, da jima bom z denarjem, ki sem ga zaslužil, pozneje omogočil na primer šolanje v tujini. Vsak dan, ko sem starejši, pa na to gledam drugače. Tistih dni, ko nisem bil z njimi, ne bom mogel zavrteti nazaj. Noben evro, ki ga hranim za njuno prihodnost, ne bo mogel nadomestiti teh trenutkov."
O DRUŽINI
Najlepša za družino je nedelja po derbiju, ko sredi Maribora zmagaš s 3:0 in greš na skupni sprehod. Nato pa greš k bratrancu, ki je največji navijač Maribora, v gostilno in naročiš pleskavico.
Zdaj Dejan skuša čim več preživeti v družbi dveh navihančkov, osemletnega Galusa in petletnega Filipa, ki se že preizkušata v različnih športnih aktivnostih, od rokometa pa vse do plavanja. Partnerico Majo je spoznal na fitnesu, ob spominih na prvo srečanje se še danes nasmeje: "Prvič sem jo videl na fitnesu v Celju, ko smo bili na skupinskih vajah za trebušne mišice. Potem sem v tisti fitnes hodil še en mesec in tam preživljal tudi po tri ure, da bi jo spet srečal. Ko se je to zgodilo, sem zbiral pogum, da bi jo ogovoril. Po dveh srečanjih sem se opogumil in jo na poti v žensko garderobo vprašal za številko. Ona pa je vrata zaprla pred mano in mislil sem, da jih bom odtrgal, ker sem se zaletel. Rekel sem ji, da bi lahko šla kdaj na kavo, še danes pa mi reče, da mi je številko prek vrat zaupala zato, ker je tako ali tako mislila, da si ne bom zapomnil številke. Tisto številko sem ponavljal od ženske do moške garderobe, dokler nisem prišel do telefona in sem si jo shranil (smeh)."
V KOVČKU TUDI PO TRIDESET KNJIG
Prostega časa ima vsa družina zelo malo, saj Dejan tekme igra ob koncih tedna, zato pa otroka odpelje v šolo in vrtec in izkoristijo kakšno skupno prosto nedeljo. "Najlepša za družino je nedelja po derbiju, ko sredi Maribora zmagaš s 3:0 in greš na skupni sprehod. Nato pa greš k bratrancu, ki je največji navijač Maribora, v gostilno in naročiš pleskavico (smeh)." V tujini se je navdušil nad branjem knjig, predvsem kriminalnih in detektivskih romanov. "Včasih me je bilo že kar malo strah. Največ sem bral, ko sem bil v Azerbajdžanu, takrat sem si v kovček zložil tudi po trideset knjig. Najlepše mi je bilo, ko sem si lahko kupil novo knjigo, rad imam namreč vonj po novih knjigah. Tako se jih je nabralo kar nekaj in imamo doma pravo zbirko." O tem, kaj bo počel po nogometni karieri, se še ni odločil. Ena od idej je trenerski poklic, čeprav se zaveda, da je v članski konkurenci težko uspeti. Raje bi delal z otroki, po drugi strani pa ne ve, ali bi bil to tisti pravi izziv. "Mogoče pa bom v športu ostal v kakšni drugi funkciji, ne vem, trenutno sem stoodstotno usmerjen v igranje," je za konec še dodal Dejan, ki se je opisal kot borec in preprost fant.
