Tisti, ki so kadarkoli držali v rokah enega od romanov norveškega kralja te knjižne zvrsti, pravijo, da od tam ni več vrnitve. S svojim slogom pisanja, z izjemnimi preobrati in zapleti ter enim od najbolj dovršeno izdelanih knjižnih likov je hitro našel pot v domove ne le svojih rojakov, temveč po vsem svetu. Čeprav za množično ustvarjanje romanov velja nepisano pravilo, da po nekaj delih pisanje postaja slabše, zgodbe privlečene za lase, glavni junak pa izgubi ves svoj čar in skrivnostnost, pa bralci po desetih romanih s slavnim in samosvojim detektivom Harryjem Holom hlastajo po vedno novih zgodbah, novih dogodivščinah. Seveda je bilo le vprašanje časa, kdaj bo tudi Hole dobil svojo filmsko različico; vprašanje, ki ga bralci po vsem svetu najpogosteje postavljajo štiriinpetdesetletnemu norveškemu avtorju, pa je, kdaj bodo dočakali nadaljevanje.
Tudi v Sloveniji njegovih oboževalcev ni malo, zelo pogosto so prevodi njegovih del tisti, ki jih bralci najhitreje pograbijo s polic. Verjetno boste težko našli slovensko knjižnico, kjer bi katerega od njegovih najnovejših romanov dobili takoj, in verjetno ni knjigarne, kjer njegove knjige ne bi mogli dobiti. Že dolgo je bilo znano, da so Skandinavci mojstri takšnih knjižnih zvrsti, Jo Nesbø pa je po priljubljenosti v veliki meri prehitel dolgoletnega kralja Stiega Larssona.
VEČ OD NOGOMETNEGA NAVDUŠENJA "MAME" HARRYJA POTTERJA
Če ob tem pomislimo, da je malo manjkalo, pa vseh teh romanov sploh ne bi bilo ... Tu nastopi del njegove zgodbe, zaradi katere se je mojster kriminalnega peresa, oziroma bolje rečeno tipk, znašel na straneh športnega časopisa. Norvežan je namreč s športom povezan bolj kot katerikoli njegov stanovski kolega. Bolj kot denimo avtorica slavnega Harryja Potterja J. K. Rowling, ki stiska pesti za ekipo Slavena Bilića – angleški West Ham – in ki si je tekme te ekipe po nenadni slavi nemalokrat ogledala pod krinko. Tudi avtor drugega Harryja, veliko bolj temačnega, je velik navijač. Toda njegovo navijaštvo je bilo pred leti veliko več od tega.
"Le dve leti pred tem se je veselil dvojnega naslova in prihodnosti, ki je ležala pred njim in njegovo nogometno kariero, nato pa je bilo v trenutku vsega konec. Na igrišču si je namreč strgal obe križni vezi, kar je pomenilo konec sanj o prestopu v Tottenham, konec sanj o nadaljevanju nogometne poti." - Jo Nesbø
Nesbø je odraščal v norveškem Moldeju in kot majhen nadobuden fantič je že od nekdaj rad brcal žogo. To je bilo tisto, kar je počel vsak dan, ko se je vrnil iz šole in torbo vrgel nekam v kot, ker ga knjige pač niso zanimale. Odraščal je v povsem nogometnem okolju, to je bilo njegovo življenje, ki se je tako ali drugače vrtelo okrog okroglega usnja. Čeprav v večini primerov otroško veselje do udejstvovanja v določenem športu ne gre dlje od tega, je imel mali Jo sanje. Sanje, ki so vključevale nogomet. Igral ga je s svojim leto dni mlajšim bratom Knutom, in ko so starši pri njem opazili ne le veliko željo, temveč tudi ogromno talenta, se je odpravil na svoj prvi trening k Moldeju, ekipi, ki že desetletja kroji vrh norveškega nogometa.
NE, TI PA NE MARAŠ ARSENALA
S tem je izpolnil delček svojih sanj, toda ni se ustavil pri tem. Bolj ko so njegovi treningi postajali resni in bolj ko je nogomet postajal več kot le igra, ki jo je igral s prijatelji po šoli, bolj trdno je bil odločen, da postane profesionalni nogometaš, ki se ne bo zadovoljil le z igranjem v domačem prvenstvu, temveč bo uspel v tujini. V Angliji, ki je za večino Skandinavcev nekakšna obljubljena nogometna dežela. Z leti je postal eden glavnih mož mladinske ekipe Moldeja, ki jo je popeljal do naslova državnih in pokalnih norveških prvakov. O tej generaciji nogometašev se je med Vikingi govorilo ogromno, prav Nesbø pa je bil med nadobudnimi mladeniči tisti, ki je na igrišču najbolj izstopal.
Napovedovali so mu svetlo prihodnost in v članski ekipi so kmalu po dvojni mladinski kroni že razmišljali o tem, da ga vključijo med velike fante. S tem je bil najstnik še bliže svojemu cilju, izbral pa si je tudi ekipo, h kateri je želel prestopiti, in na vsakem treningu garal za to. Od malih nog je namreč velik navijač Tottenhama, čeprav ta londonski klub ni bil njegova prva izbira. "Star sem bil deset let, ko sem začel podrobno spremljati angleško ligo, Arsenal pa mi je bil najbolj všeč zaradi barve dresov. Toda nato mi je moj pet let starejši brat rekel, da mi ne smejo biti; pri tem je bil zelo vztrajen in mi ukazal, naj se v dveh dneh naučim celotno prvo postavo Tottenhama. On res ni bil nekdo, ki bi mu lahko ukazoval," je priznal norveški pisatelj. In tako se je iz otroške prisile rodilo veliko navijaštvo.
TISTA USODNA POŠKODBA
Njegova kariera pri Moldeju, trikratnem norveškem prvaku, se je strmo vzpenjala. Vse do tistega črnega dne pri njegovih devetnajstih letih. Le dve leti pred tem se je veselil dvojnega naslova in prihodnosti, ki je ležala pred njim in njegovo nogometno kariero, nato pa je bilo v trenutku vsega konec. Na igrišču si je namreč strgal obe križni vezi, kar je pomenilo konec sanj o prestopu v Tottenham, konec sanj o nadaljevanju nogometne poti. Če bi si križne vezi strgal na enem kolenu, bi lahko še sanjal o veliki vrnitvi na zelenice, tako pa je sam takoj vedel, da je to poškodba, ki ne dovoljuje nadaljevanja. In tako je čez noč ostal brez vsega, še na univerzo se ni mogel vpisati, ker je imel v šoli preslabe ocene, saj je mislil zgolj in samo na nogomet. Tako se je vpisal na višjo ekonomsko šoli, pa čeprav ga to ni najbolj zanimalo.
Kar nekaj časa je iskal samega sebe, svojo drugačno identiteto; prej je bil namreč le Jo Nesbø, nadobudni nogometaš. A z leti je odkril svojo ljubezen do pisanja, nekaj časa je bil novinar, nato pa je osemnajst let po usodni poškodbi luč sveta ugledala prva knjiga o Harryju Holu.
TUDI S TEKMO MED SLOVENIJO IN NORVEŠKO
Čeprav je od takrat postal zvezdnik sveta knjig, pa nikoli ni potlačil svoje prve ljubezni, tiste edine prave in pristne – ljubezni do nogometa.
Latino zvezdnik v vratih madridskega Reala
V svetu slavnih ljudi bi lahko našli kar nekaj podobnih primerov, ko je primer Joja Nesbøja. Če pobrskate po svetovnem spletu, boste našli kar nekaj osebnosti, ki jih zdaj sicer poznate po ustvarjanju kje drugje, a so bili v prvi vrsti nogometaši. Eden od najbolj znanih primerov je latino zvezdnik Julio Iglesias, ki je bil v glasbeno kariero malodane prisiljen. V prvi vrsti je bil nogometaš, natančneje zelo dober nogometaš, ki je bil vratar druge ekipe madridskega Reala, toda mladenič je imel takrat sanje, da bi nekoč stopil v vrata drugega moštva. A nato mu je pot dobesedno prekrižal avtomobil, posledice trka pa so bile tako hude, da dve leti ni mogel hoditi. Potreboval je številne terapije, v bolnišnici pa mu je bilo velikokrat dolgčas, tako da so mu medicinske sestre v roke dale kitaro. Ostalo je zgodovina.
Če boste med branjem njegovih knjig zelo pozorni, boste našli nemalo nogometnih podrobnosti. Prvo je že ime slavnega detektiva. Harryja Hola je namreč poimenoval po nekdanjem trenerju Moldeja Harryju Hestadu, ki je bil tudi nekdanji norveški napadalec.
Poleg igranja za Molde je bil norveški reprezentant, dres z državnim grbom je oblekel 31-krat, v letih 1974 in 1975, torej v letih, ko se je Nesbø dokazoval kot uspešen nogometaš, pa je bil razglašen tudi za najboljšega norveškega nogometaša leta.
V njegovih romanih se večkrat pojavljajo slabi fantje v Arsenalovih dresih, tisti, ki jih Hole nato preganja. Njegova uradna razlaga za to, glede na to, da je strasten navijač največjega rivala topničarjev, pa je, da so njegovi trije najboljši prijatelji navijači Arsenala. Toda prav ti trije prijatelji so mu že nemalokrat malo v šali malo zares očitali, da to počne namenoma. In da hudobne like, večinoma trgovce z mamili, v Arsenalov dres oblači samo zato, ker sam navija za rivale.
"Velikokrat so mi očitali, da svojo pisateljsko moč uporabljam za to, da preganjam nogometne rivale, toda nato jih vedno nekam pošljem," je v intervjujih nemalokrat priznal Nesbø. Nogometnih dogodkov boste v njegovih romanih našli veliko, med drugim se je v njem znašla tudi tekma med Slovenijo in Norveško. Na svoj račun je prišel tudi lani, ko je Molde še tretjič postal norveški prvak. Takrat je združil vse svoje strasti. Pisanje (napisal je besedilo za pesem), glasbo (pesem je tudi zapel) in nogomet – celotna pesem je bila v resnici himna v čast nogometnega kluba, v katerem se je dokazoval v najstniških letih.
"Ko so me poklicali iz kluba, nisem mogel reči ne. To je moj klub, ki ga ves čas nosim v srcu, v veselje mi je bilo ustvariti nogometno himno," je povedal ob tem dogodku, ki je obnorel vso Norveško; tako tiste, ki obožujejo njegove knjige, in tiste, ki so nogometni navdušenci, kot tiste, ki so oboje hkrati. Mogoče je Tottenham res izgubil nogometnega zvezdnika, a svet je dobil kralja kriminalnih romanov.
