Zgoraj omenjeni igralci so del tako imenovanega novega vala ruskega hokeja, ki se je v ligo NHL prebil po letu 2000 oziroma še kasneje. Njim prehod v Severno Ameriko, v tamkajšnje najboljše hokejsko tekmovanje, ni predstavljal velikega izziva; do takrat, ko so se s hokejskimi torbami vkrcali na letala, je bila zanje pot iz Rusije že lepo tlakovana.
Mnogo let prej – nekateri prej našteti oklepniki takrat sploh še niso bili rojeni ali pa so bili še osnovnošolci – je bilo praktično nemogoče pobegniti iz Sovjetske zveze. Ta je ostro nasprotovala eksodusu športnikov čez lužo, a za vselej jih na koncu seveda ni mogla zadržati.
PRVI PREBEŽNIK
Leto 1989 je eno tistih, ki bo v ruskem hokeju za vedno ostalo prelomno. Takrat je v ligi NHL namreč prvič zaigral v Rusiji rojeni hokejist Aleksander Mogilni. Da bi eden najboljših napadalcev tiste generacije svojo domovino zapustil neovirano, seveda ni šlo; Mogilni je v ZDA prebegnil. Na SP 1989 v Stockholmu je izkoristil norišnico ob podelitvi kolajn in po njej ob pomoči predstavnikov Buffalo Sabresov (ti so ga leto prej izbrali na naboru) zbežal iz hotela, zapustil Zbornajo komando ter tako krenil proti svetlejši prihodnosti.
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1992 se je za vse tamkajšnje športnike, ne samo hokejiste, življenje spremenilo. Prvi večji eksodus iz ruske lige so vodilni možje države sicer že prej, prek političnih zvez enega največjih ruskih hokejistov vseh časov Vjačeslava Fetisova, ki se je za to boril vrsto let, dovolili izbrani osmerici, ki je po takih in drugačnih grožnjah morala izpolniti več pogojev. V prvi vrsti so morali obljubiti, da bodo še naprej igrali za svojo izbrano vrsto.
#13 VJAČESLAV KOZLOV
Rojstni datum/starost: 5. 3. 1972/43
Kraj rojstva: Voskresensk
Igralni položaj: krilni napadalec
Konec kariere: 2015 (Atlant Mitišči)
Statistika NHL: 1300 tekem, 932 točk (398 + 534)
Prvak lige NHL: 1997, 1998
#91 SERGEJ FJODOROV
Rojstni datum/starost: 13. 12. 1969/45
Kraj rojstva: Pskov
Igralni položaj: centralni napadalec
Konec kariere: 2012 (Magnitogorsk)
Statistika NHL: 1431 tekem, 1355 točk (535 + 820)
Prvak lige NHL: 1997, 1998, 2002
#8 IGOR LARIONOV
Rojstni datum/starost: 3. 12. 1960/54
Kraj rojstva: Voskresensk
Igralni položaj: centralni napadalec
Konec kariere: 2006 (Brunflo, Šve)
Statistika NHL: 1071 tekem, 741 točk (199 + 542)
Prvak lige NHL: 1997, 1998, 2002
#16 VLADIMIR KONSTANTINOV
Rojstni datum/starost: 19. 3. 1967/48
Kraj rojstva: Murmansk
Igralni položaj: branilec
Konec kariere: 1997 (Detroit)
Statistika NHL: 528 tekem, 194 točk (52 + 142)
Prvak lige NHL: 1997
#2 VJAČESLAV FETISOV
Rojstni datum/starost: 20. 4. 1958/57
Kraj rojstva: Moskva
Igralni položaj: branilec
Konec kariere: 1998 (Detroit)
Statistika NHL: 662 tekem, 256 točk (38 + 218)
Prvak lige NHL: 1997, 1998
KONEC KONTROVERZNE TEME
Liga NHL je ob njihovem prihodu hitro zaznala rusko moč. Leta 1994 je Sergej Fjodorov postal prvi Rus z nagrado Hart (MVP rednega dela), prvič so prebivalci Rusije na svojih televizijskih zaslonih videli Stanleyjev pokal, tisto poletje so na sveti hokejski gral prvič vgravirali imena štirih ruskih hokejistov, ki so srebrnino osvojili z New York Rangersi.
Če bi morali s prstom na časovnici pokazati na trenutek, ko so ruski hokejisti prenehali biti kontroverzna tema v hokejskih kuloarjih prek Atlantskega ocena, je bila to vsekakor sezona 1992/93, ko so na veliko sceno stopili otroci hokejske šole CSKA-ja, ki so tako pri tem kot v Zbornaji komandi igrali v istem napadu: Mogilni, Fjodorov in Pavel Bure. Tudi slednji je tako kot Mogilni prebežal v ZDA oziroma tam ostal, potem ko je leta 1990 tekmoval na igrah dobre volje v Seattlu. Domov se Bure ni vrnil.
KOT NOČ IN DAN
Navijači lige NHL nikoli ne bodo pozabili niti sezone 1996/97, ki še danes velja za obdobje, ko se je hokejska igra na severnoameriških ledenih ploskvah zaradi ruskega vpliva korenito spremenila. Sloga severnoameriške in ruske hokejske šole se sicer še danes precej razlikujeta, takrat pa sta si bila v osnovi različna kot noč in dan.
Rusi so tako poudarjali tehnično znanje, ravnanje s ploščkom in hitre noge, v Severni Ameriki pa je bila od nekdaj bolj v ospredju fizična moč. Rusi so že četrt stoletja pred ZDA začeli uvajati sistem, ki peterke ni strogo razdelil na naloge napadalcev in branilcev, na dve enoti, temveč je ta delovala kot koheziven skupek, kjer so si igralci vloge lahko izmenjevali, kot jim je dopuščala domišljija. ZDA je ta sistem bolj od blizu in na svoji koži spoznala šele v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Za to je poskrbel kanadski trener, ki je v svoji karieri osvojil kar 11 Stanleyjevih pokalov, Scotty Bowman.
DRUGA RDEČA ARMADA
Leta 1993 je Bowman sedel na klop Detroit Red Wingsov. Ne moremo reči, da je takrat prevzel moštvo, ki bi v ligi NHL veljalo za avtsajderja. V treh letih je Rdeča krila spravil vse do velikega finala za Stanleyjev pokal, a v njem je leta 1996 prejel veliko klofuto; Colorado je do naslova prvakov prišel z metlo. Bowmanovi četi to očitno ni zbilo morale, čez leto dni so Rdeča krila znova prišla do zadnjega dejanja v sezoni, takrat pa so ona z metlo odpravila Philadelphio.
Največji prispevek k temu dosežku in spremembi v enem letu je nedvomno dodala za tisto okolje nenavadno zgrajena peterka, druga rdeča armada (za prvo je veljala peterka Sovjetske zveze Fetisov, Kasatonov, Makarov, Larionov, Krutov) ali ruskih pet, oziroma kot jo poznamo mednarodno, "The Russian Five".
Branilec Vjačeslav Fetisov in napadalec Igor Larionov sta bila v tistem času že uveljavljena kot izkušena veterana, branilec Vladimir Konstantinov in napadalca Sergej Fjodorov ter Vjačeslav Kozlov, ki so se v domovini in svoji reprezentanci že izkazali, pa so na drugi strani v nizkem startu čakali na svoj pravi preboj v ligi NHL, da zasedejo mesto pod najmočnejšimi reflektorji.
IZDAJALEC POSTAL JUNAK
Bowman je tisto sezono poskrbel za potezo, za katero so mu na začetku mnogi očitali, da je izdajalska – v ligo NHL je namreč vpeljal ruski slog igre, tistega, ki je svetovnemu hokeju vladal v 70-, 80- in 90-ih in ki je poskrbel za nemalo ran kanadske in ameriške reprezentance. Ko je svoj posebni projekt končal in je ta ugledal luč sveta, so ga razglasili za junaka.
Bowman je namreč vzel lekcije iz sovjetskih hokejskih zvezkov ter jih prilagodil in moderniziral. V eni peterki je združil stari in novi val sovjetskih igralcev, jim dal proste roke pri ustvarjanju in tako za vselej spremenil igro.
V Rusiji so bili takega načina dela vajeni. To je, da je ustvarjena peterka dobesedno zapečatena vseskozi igrala skupaj. V Severni Ameriki je bilo tako dejanje neobstoječe, tam so napadalne trojke praktično vsakič igrale z drugim branilskim parom in obratno. V 90-ih so v ligi NHL (kot danes) gojili preprosto igro: plošček se nabije v napadalno tretjino in nato se ga lovi. Leva in desna krila so se morala kot pijanec plota držati svoje strani igrišča, v primeru ruskih pet pa je bilo marsikaj oziroma kar vse obrnjeno na glavo. Krilna napadalca Kozlov in Fjodorov sta tako velikokrat zamenjala svoji mesti, poudarek njihove igre je bilo hitro drsanje in gibanje ter še hitrejše podajanje in neskončna posest ploščka.
POPOLNO RAZUMEVANJE
"Ko je bilo teh pet mož na ledu, nasprotniki niso vedeli, kako naj igrajo proti njim," se spominja Ken Holland, danes generalni direktor Detroita. "Spomnim se, ko so Larionov in ti fantje pravili, da bodo, če bodo imeli plošček v posesti, brez večjega napora nadzorovali tekmo. Prišli so iz iste šole hokeja, njihova mentaliteta je bila enaka. Neverjetno je bilo, kako so se razumeli. Dobesedno popolno."
Ruskih pet je svoj debitantski nastop v ligi NHL doživelo 27. oktobra leta 1995. Pred tremi dnevi je od tistega čarobnega večera, ko je Detroit z goloma Kozlova in Larionova s 3:0 premagal Calgary, minilo 20 let. Ta tekma je pomenila začetek nove dobe, v kateri so Fetisov, Larionov, Konstantinov, Fjodorov in Kozlov Red Wingsom tlakovali pot do zgodovinske sezone, v kateri so 62-krat zmagali in redni del sezone končali z le točko manj od rekordnega dosežka Montreala iz sezone 1976/77, ko so jih ti zbrali kar 132. Še bolj pomembno, ruskih pet je imelo vsekakor glavno vlogo pri tem, da so leta 1997 Rdeča krila po 42 letih spet osvojila Stanleyjev pokal.
GROMOZANSKI HOKEJSKI IQ
Vsak igralec iz ruskih pet je v gnezdu moštva iz Michigana pristal na svoj način, a šele ko je v Detroit iz San Joseja pripeljal 34-letnega centralnega napadalca Larionova, je Bowman začel snovati svoj skrivni načrt. Takrat nikomur ni bilo jasno, zakaj je Bowman k Morskim psom v zameno za Larionova poslal sijajnega strelca Raya Shepparda, ki je za Detroit v štirih letih dosegel 150 golov. Kmalu je vsem postalo jasno. "On je bil zadnji košček v tej sestavljanki. Samo čakal sem, da v moštvo pride igralec s tako gromozanskim hokejskim IQ-jem," je v enem mnogih intervjujev na to temo dejal danes 82-letni upokojeni kanadski strateg
"Bili so res posebni igralci, ne boste verjeli, kako tekmovalni. Nisem se preveč vmešaval v njih, nisem znal razbiti njihove kode, po kateri so igrali. Imel pa sem poseben trik, in ta je bil, da jih vseeno na led nisem vedno pošiljal skupaj," je pojasnil Bowman. "Skrbelo me je, da bodo tekmeci ugotovili, kako igrajo in kako igrati proti njim. Večkrat sem počakal do druge, včasih celo do tretje tretjine, preden sem začel to peterko pošiljati v igro. Nasprotniki so bili zato vedno zmedeni," se slovitemu trenerju še danes zdi fino.
NISO NAS ZNALI USTAVITI
"Igrali smo slog igre, ki smo jo razumeli in v njej uživali. Spomnim se, da smo večino časa na ledu vedno preživeli v napadu. Ravno zaradi našega sloga smo bili dominantni, ker je bil ta stil nenavaden in ekipe niso vedele, kako se braniti proti nam. Niso vedeli, kako ustaviti igralce, ki so vseskozi premikali plošček, si ga podajali in podobno. To smo vseskozi delali," se spominja Fjodorov, ki bo ravno tega 9. novembra postal član hokejske hiše slavnih.
Vsak član od ruskih pet je hokejski svet navdušil na svoj način. Fjodorov, prvi Evropejec z nagrado Hart, je bil hiter, njegovo tehnično znanje je jemalo dih, bil je pravi stroj za doseganje zadetkov. Konstantinov je bil mojster naletov in trdne obrambe igre, Larionov, čigar vzdevek se je glasil Profesor, pa je blestel v sofisticirani gradnji igre. Fetisov je bil več kot le zanesljiv branilec, dobro se je namreč znašel tudi v napadu, najmlajši Kozlov pa je bil mojster podaj brez pogleda ter silovitih strelov z modre črte. Skupek je bil smrtonosen.
VOŽNJA Z LIMUNZIONO, KI JE VSE SPREMENILA
Ta peterka je žal skupaj kot taka igrala le eno leto. Za to je bila kriva prometna nesreča, do katere je prišlo le nekaj dni za tem, ko je Detroit junija 1997 osvojil sveti hokejski gral.
Konstantinov, Fetisov in moštveni maser Sergej Mnacakanov so 13. junija najeli limuzino, ki bi jih morala po neki zasebni zabavi peljati domov. A namesto tega so pristali v drevesu; izkazalo se je, da je bil najeti voznik limuzine vinjen. Konstantinov je bil huje poškodovan, več tednov je bil v komi, boril se je za življenje, ko se je zbudil, so ugotovili možganske posledice in začasno paralizo, njegova hokejska kariera pa je bila končana. Nič bolje je ni odnesel niti maser Mnacakanov. Fetisov je imel več sreče, odnesel jo je z manjšimi poškodbami in je naslednjo sezono še naprej igral v ruski peterki, v kateri je Konstantinova nadomestil Dmitrij Mironov. Čeprav so tudi leta 1998 osvojili Stanleyjev pokal, ta peterka brez Konstantinova nikoli več ni bila enaka.
VERJAMEMO
Konstantinovu so soigralci ob strani stali vse do nesreče, gospodje so še danes prijatelji. V sezoni 1997/98 so vsa Rdeča krila na svojih dresih nosila posebne našitke, v katerih je ob začetnicah Konstantinova in klubskega maserja v angleškem in ruskem jeziku pisalo "verjamemo". Tudi z njim v mislih so se prebili do drugega zaporednega naslova v ligi NHL, ki so ga proslavili tudi v družbi Konstantinova, ki je bil takrat prikovan na invalidski voziček.
"Pred 20 letih so ti fantje v ligo NHL prinesli povsem nov slog igre. Danes večina moštev v ligi igra ta slog," je ta teden ob 20. obletnici prve tekme ruskih pet še dejal Bowman, ki se še danes rad spominja vragolij svojih ruskih varovancev: "Vse, kar si potreboval, ko je bila ruska peterka na ledu, je bila pokovka, več ob njihovem šovu res ni bilo potrebnega. Oni niso le igrali hokeja, oni so na ledu ustvarjali prave umetnine."
